Arheološki park Emona

Odkrijte starodavne mestne skrivnosti na krožni poti po rimski Ljubljani. Obiščite Emono! Vstopite v hišo iz časa Rimljanov. Poiščite prvo krstilnico. Dotaknite se rimskega obzidja. Spoznajte, kako so živeli prebivalci Emone, kako so se varovali, kako so se greli in kje so se družili, po katerih cestah so potovali in kje so pokopavali svoje bližnje.

Pojdite na pot po 10 točkah mesta, kakršno je bilo od 1. do 6. stoletja. Vstopite v arheološka parka Emonska hiša, Zgodnjekrščansko središče in obiščite Rimski zid, kjer vas v zeleni oazi sredi mesta čakajo najlepše ostaline rimske Emone.

Seveda pa se boste po majskem odprtju parkov tudi sami lahko sprehodili po krožni emonski poti. V muzeju boste prejeli zloženko in zemljevid z vsemi pomembnimi informacijami. Družine se na pot lahko podate s tiskanim vodnikom Emona od E do A. Pred tem preverite odpiralni čas parkov na prijava@mgml.si ali  01 24 12 506.

Če si želite krožno Pot po rimski Ljubljani ogledati z vodstvom izkušenega vodiča na dan, ki vam najbolj ustreza, nas o tem obvestite vsaj tri dni pred izbranim terminom na prijava@mgml.si ali  01 24 12 506.

Načrtujte svoj obisk AP Emona in preverite odpiralni čas.
Vstopnice z zemljevidom in družinskim vodnikom za pot Po rimski Ljubljani so na voljo v Mestnem muzeju Ljubljane, Gosposka 15.

AP Emonska hiša

V parku so na ogled arhitekturni ostanki, ki so bili nekoč deli vsakdanjega življenja Emoncev: sobe za počitek in druženje, vhodi v hišo z ene od emonskih cest, kanali, v katere so odplakovali umazanijo. Tu so pred 2000 leti kuhali, jedli, spali, se veselili in jezili ljudje, nam podobni, a tudi različni - morda še najbolj prav v malih podrobnostih vsakdanjega življenja.

Izkopavanja na področju parka Emonska hiša (prej Jakopičev vrt) so tekla v letih 1963-1964 in odkrila stanovanjsko zgradbo, ki je nekoč stala v mestu Emona. Danes so v parku na ogled ostanki te hiše s konca četrtega in začetka petega stoletja. Glede na kakovostno stavbno opremo (tlaki, mozaik, ogrevanje) je tu prebivala premožna in ugledna rimska družina.

Osrednji bivalni prostor je bila t.i. letna soba, tlakovana z dvobarvnim geometričnim mozaikom; mozaike so si takrat lahko privoščili le premožni. Na drugi strani hodnika je bil vhod v t.i. zimsko sobo z ohranjenim sistemom hipokavstnega ogrevanja. Topel zrak je bil speljan iz kurišča v sosednjem prostoru pod tlak zimske sobe; poleg tal je ogreval tudi stene, ki so bile za boljšo toplotno prevodnost zgrajene iz votlih zidakov. Stavba je imela tudi priključek na kanalizacijski sistem: odpadna voda je iz zgradbe odtekala po kanalčkih, prekritih s kamni, v večji, zbirni kanalizacijski kanal (kloako), ki je tekel pod bližnjo cesto in vodil v Ljubljanico.

Projekt ARCHEST. Program Ustvarjalna Evropa, Evropska unija
Avtor: Uroš Hohkravt / Predloge pripravila: dr. Bernarda Županek, MGML

AP Zgodnjekrščansko središče

V 4. in 5. stoletju je bila nekdanja emonska hiša središče kristjanov. Na območju ene zazidalne parcele med pravokotno prepletenimi cestami Emone so bili urejeni prostori krstilnice in krščanske bazilike, prve na tem območju.

Na Erjavčevi cesti, nasproti Cankarjevega doma, je arheološki park Zgodnjekrščansko središče. Tu so arheološka izkopavanja odkrila rimsko stanovanjsko zgradbo. Kot večina emonskih hiš je bila zgrajena v začetku prvega stoletja našega štetja. V skoraj 500 letih svojega obstoja je bila večkrat prezidana. Prva večja prezidava se je zgodila na začetku četrtega stoletja, ko so obnovili tlake, uredili hipokavstno ogrevanje in prizidali tri bazenčke, kar kaže, da so stavbo morda spremenili v zasebno kopališče.

V drugi polovici četrtega stoletja je bil del hiše prezidan v zgodnjekrščansko molilnico. Velika sprememba se je zgodila v začetku petega stoletja, ko so ob osrednjem dvorišču zgradili pravokotno krstilnico z bazenčkom v sredini za krščevanje. Krstilnica je tlakovana z večbarvnim mozaikom, v katerega so vstavljeni napisi z imeni Emoncev, ki so darovali sredstva za njegovo izdelavo. V krstilnico je vodil pokrit hodnik (portik) z večbarvnim mozaikom, v katerega je vstavljen napis z imenom graditelja, arhidiakona Antioha. To dokazuje obstoj močne skupnosti prvih kristjanov v Emoni v tistem času, ki jo potrjujejo tudi v pisnih virih izpričani emonski škofi.

Projekt ARCHEST. Program Ustvarjalna Evropa, Evropska unija
Avtor: Uroš Hohkravt / Predloge pripravila: dr. Bernarda Županek, MGML

Rimski zid

Južni krak obzidja rimskega mesta je ohranjen skoraj v celoti. Nekatera vrata v zid so bila še v času Emone zazidana zaradi nevarnosti vpadov.

Nekdanji glavni vhod označujejo stebri, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik.

Na Mirju je skoraj v celotni dolžini ohranjena južna stranica emonskega obzidja.
Na začetku 20. stoletja izkopal in restavriral kustos takratnega Deželnega muzeja (danes Narodni muzej) Walter Schmid. V dvajsetih letih je rimski zid ljubljanski mestni svet hotel porušiti, češ da zavira razvoj prometa in da kazi izgled mesta. Za ohranitev južnega emonskega zidu je zaslužen tedanji spomeniški konservator France Stelè in mednarodno priznani arhitekt Jože Plečnik.

Slednji je že v 20-tih letih 20. stol. začel snovati načrte za prenovo obzidja, in obzidje je od takrat do danes doživelo kar nekaj prenov.

O Emoni

Emona (latinsko Colonia Ivlia Aemona) je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane; samo ime pa je verjetno keltskega, predrimskega izvora. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

Ljubljanska kotlina je bila naseljena že v prazgodovini. Preko nje so že v predrimskem obdobju potekale pomembne trgovske poti med Apeninskim polotokom, Baltikom in Balkanom.

Bizantinski cerkveni zgodovinar Sozomen je ustanovitev prvega naselja na območju Emone pripisal Jazonu in Argonavtom, ki so v 13. stoletju pr. n. št. pripluli po Savi, prezimili in nato po Ljubljanici in kopnem nadaljevali pot v deželo Italikov. V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino.

Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje (Sveti Lovrenc na Polhograjski gori, Molnik, Moreček, Golo) in se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan.

Več o Emoni si lahko preberete na spletni strani Wikipedije. Vsebino smo pripravili v sodelovanju z uredniki spletne strani.

Andrej Gaspari: Prazgodovinska in rimska Emona: vodnik skozi arheološko preteklost predhodnice Ljubljane

Znanstvena monografija

Andrej Gaspari: Voda v rimski Emoni: razvoj vodooskrbe in komunalne infrastrukture v rimskih mestih: primer kolonije Julije Emone

Znanstvena monografija

Andrej Gaspari: Deblak s konca 2. stoletja pr. n. št. iz Ljubljanice na Vrhniki: študija o ladjah in čolnih predrimskega in rimskega Navporta z orisom plovbe na Ljubljanskem barju med prazgodovino in novim vekom

Strokovna monografija