Rimljani niso poznali gumbov za zapenjanje, zato so si oblačila bodisi ovijali okoli telesa ali jih spenjali s sponkami. Te so bile zelo različnih oblik, za razliko od sodobnih brošk pa niso bile zgolj okrasne, temveč tudi uporabne: njihova glavna naloga je bila speti oblačila in jih na pravilen način ohranjati na telesu lastnika, podobno kot uporabljamo današnje varnostne zaponke, t. i. »knoflice«.

 Po latinsko so to fibule
Izraz fibula je latinskega izvora in izhaja iz glagola figere – speti, spojiti. Fibule, rimske sponke za obleko, so se uporabljale za spenjanje vrhnjih oblačil, torej različnih ogrinjal in plaščev. Izdelane so bile iz različnih kovin in običajno nošene na dobro vidnem mestu, na prsih ali ramenih. Zato sta bila pomembna tudi njihova oblika in material, iz katerega so bile izdelane, oboje pa je bilo odvisno od premožnosti kupca, zakonskih omejitev in spreminjajoče se mode.