Leta 2020 so ob stoletnici Univerze v Ljubljani kustosi Plečnikove hiše prvič sistematično popisali vsebino omar v Plečnikovem kabinetu na Fakulteti za arhitekturo. Med predmeti so bile knjige, študentske naloge in – v majhnih kartonastih škatlah – kovinski klišeji za tisk. Njihov namen sprva ni bil jasen: ali so bili kdaj odtisnjeni, za katero publikacijo so nastali, ali so bili sploh uporabljeni?

Klišeji so nosilci zrcalne podobe, ustvarjene na osnovi risb, ki pa svojo pravo obliko dobijo šele v odtisu. Njihov končni izgled je odvisen od tiskarskih tehnik in materialov, kar je na delavnici v tiskarni Tipo Renesansa preizkusila skupina študentov Fakultete za arhitekturo. Izkazalo se je, da klišeji prikazujejo neizvedene Plečnikove projekte in dela njegovih študentov, nastala med letoma 1942 in 1952 v okviru pedagoškega procesa.

Nadaljnje raziskave so pokazale, da so bili klišeji prvotno namenjeni publikaciji Napori, ki jo je Plečnik zasnoval kot prikaz študentskih diplomskih del in oblikovalskih projektov. V končni izdaji knjige leta 1955, ki jo je uredil France Stele, pa nekateri motivi niso bili vključeni. Razstava Manjkajoči deli prvič prikazuje odtise teh neuporabljenih klišejev, s čimer odpira vprašanja o selekciji, dokumentiranju in vrednotenju arhitekturne dediščine.

Postavitev združuje knjigo Napori, izvirne klišeje, ogledalne kompozicije, študentske odtise ter dokumentacijo in video gradivo. Kuratorski pristop temelji na soočenju zgodovinskih artefaktov s sodobnimi interpretacijami študentov, s čimer razstava presega dokumentarno vrednost in aktualizira Plečnikovo dediščino. Projekt tako prispeva k širšemu razumevanju arhitekturnega izobraževanja in poudarja pomen interdisciplinarnega raziskovanja.