Z razstavo Andreja Trobentarja nadaljujemo prikaz njegovega likovnega in glasbenega ustvarjanja v Bežigrajskih galerijah. Nekatera njegova dela v tehniki prane tempere smo predstavili že leta 1988 v Bežigrajski galeriji 1. V zadnjem desetletju avtor ustvarja umetnine, za katere je značilna slikarska risba. Po svoji zasnovi spominjajo na dela v prani temperi, le da sta zanje značilna zaris in slikarska risba. Svetlobo, ki je prosevala izpod površin njegovih likovnih del v tehniki prane tempere, je zamenjala svetloba površine papirja, ki ni uresničena le pritajeno. Čeprav je v njegovih delih bila in je vedno bistvena.

Risbe zadnjih desetih let mnogokrat vsebujejo podobe v podobi. Napotijo nas k minimalističnim izkušnjam življenja, kjer je za izpoved našega dejanja dovolj samo ena beseda. Umetnik v svojih likovnih stvaritvah pretvarja svet konkretnega v likovni svet, kjer je vse podoživeto. Resnica in resničnost vsega sta srž življenja in ustvarjanja Andreja Trobentarja. Ljudje poimenujemo vse, kar vidimo. Skoraj vse. Česar nismo, smo pozabili. Ne sprašujemo se, kot se Andrej Trobentar v svojih likovnih uprizoritvah in skladbah, ali je še kdo opazil svoj pogled kot začetek vsega novega. Prav to uprizarja avtor razstave – vedno in zavedno.V njegovih, skrajno estetskih in lepih umetninah je torej naše človeško življenje biti umetnina, kot so avtorjeva stvarjenja.

—Miloš Bašin

Sliko gradim kot stavbo v vsemirju
Stavbo
Dom duha z mestom v improvizaciji 
Saj je vsemirna pozicija, ki si jo nosilec z njo deli, prisvojena, edina resnična baza novuma. V njej še ni prisvojitev penetratorja. Slika zre akterja, ona že ima praspomin. Akter je le klovn, ki se ji klanja kot bogat klas. Nje mesto je viden del preteklosti, ki veleva graditelju, na kaj, kam in kako postaviti belo vertikalo svoje uravnoteženosti, še preden si jo ratio prisvoji. Brez računov prisvojitev, teh, ki si jih penetrator dovoli umisliti celo kot Histoire de Folie, vendar z odločno usklajenostjo z robom. Telo veleva misel, ki jo ratio povzema. Tako umesti nezavedno, da slika postane nosilec vseene estetike, brez penetratorja fotografske razvade. Iluzija prehaja kot umeščen pasus, v prijemu gravitacije, v sozven z geometrizmi – vertikal, vodoravnic in obeh poševnih smeri, kot ono narekuje format: pravokot, kvadrat, trikot, krog … V mojem namenu izbor stoji: kvadrat, romb, krog – platforma vseenosti, kot troedina v govoru vida – prakristali. Tvorbe, iz katerih izhaja vsa morfologika, kot pri Cézannu, krogla, valj in stožec. Ta že osvojena ikonografija vnaša analizo in sintezo kubizma. Zlivanje in usmerjanje po tehničnem napotku M. Louisa na zapoved že dane improvizacije, ki z izbrisi – vidnimi (!!!) jasno ostri vidno poved v celoto. Svobodna gesta G. Mathieujevega zgleda zaključuje moj program. Svobodna gesta, »push-pull« v prvi plan poda svetlobno gesto, ki je zato, ker je načrtno izbrana, najbolj svoboden dih znotraj natančne barve in koordinacije oblik.

Svoboden govor – vidno podan – je zame univerzalen ključ civilizacije na nivoju vseenega reda kozmosa in vseh planetov v njem. Ko bi svobodna gesta ne bila svobodna, bi ne imela v minulem delu čvrstega, jasnega temeljnika.

—Andrej Trobentar

Andrej Trobentar se je rodil 22. novembra 1951, Sveti Jurij. Leta 1976 je iz slikarstva diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, dve leti pozneje pa je zaključil specialistični študij slikarstva pri Jožetu Ciuhi. V študijskem letu 1994/1995 se je izpopolnjeval v Pragi. V sedemdesetih in osemdesetih je deloval kot likovni pedagog v Kočevju, kjer je leta 1985 v sedanji Srednji šoli ustvaril monumentalno stensko sliko Svoboda ni zlo/boda. Od leta 2004 deluje v Posočju. Odlikuje ga izjemna likovno-teoretska izobrazba, ki jo s pedagoškim delom prenaša na mlajše rodove. Med njegove dosežke sodi preko 30 samostojnih in prav toliko skupinskih razstav, ilustracije in grafična oprema knjig, pa tudi idejne povezave med glasbo in sliko, ki jih je začrtal v nekaterih projektih.