Gotovca kot filmskega avtorja avtomatično povezujejo s štirimi zgodnjimi filmi iz njegovega prvega obdobja, ki se je začelo s koncem petdesetih let in je trajalo dve desetletji. "Dopoldne nekega favna" iz leta 1963 je tudi sam razglasil za svojo avtorsko "zastavo", drugi pa so to naredili tudi za leto mlajšo beograjsko trilogijo – "Smer" (Stevens-Duke), "Modri jezdec" (Godard-Art) in "Krožnica" (Jutkevič-Count).

"Najbolj se ga spomnimo po tem, kako je gol tekel po ulici, se sprehajal, ležal na pločniku in poljubljal asfalt. Za vzpostavitev statusa brezkompromisnega umetnika je zavestno uporabljal množične medije, zavestno je tudi sprožal polemike, škandale in posredovanje policije. S takimi akcijami je izražal prepričanje, da zanj ni razlike med vsakodnevnim življenjem in umetniškim dejanjem, med osebnim in javnim."

"V četrtek so v Mestni galeriji Ljubljana odprli razstavo "Ne sprašujte, kam gremo" hrvaškega umetnika Tomislava Gotovca. Dela tega pionirja na področju eksperimentalnega filma in performansa, ki je uvrščen tudi v zbirko newyorške MoMe, bodo na ogled do 10. junija."