Ljubljana
MGML
Boris Gaberščik
Boris Gaberščik, Samo za tvoje oči, 2018, srebrno želatinska fotografija, 20.3x25.4cm © Boris Gaberščik
Fotografije 2018

Boris Gaberščik

Sadovi dolgoletne izkušnje

23. 1. 2019–28. 2. 2019

Predstavitev najnovejših del fotografa, ki je zavezan tradiciji fotografije. Vsakdanji predmetni svet in neživo naravo obravnava v popolnoma analogni črno-beli fotografiji ob tem pa je v ustvarjalnem pogledu njegov pristop izrazito brezčasen. Razstava z naslovom Sadovi dolgoletne izkušnje predstavlja 25 fotografij v srebrno-želatinasti tehniki, ki jih je avtor ustvaril v letu 2018 prav za tokratno predstavitev v Bežigrajski galeriji 1.

Neskončno bivanje stvari in predmetov
Boris Gaberščik nas v svojih fotografijah vedno znova sooča s predmeti, ki so plod njegovega načrtnega zbirateljstva. V ateljeju v svoji zbirki hrani predmete, ki jih je našel na potovanjih, v bližnji ali daljni okolici. Predmeti iz vsakdanjega življenja ljudi postanejo v njegovih umetninah edini akterji, velikokrat postavljeni tako, da se zdi, kot da se nahajajo v skrajni situaciji ravnotežja. Njihova prvobitnost ima izrazito uporaben namen. Z njimi tvori in ustvarja kompozicije.
Posebnost serije kompozicij, ki je razstavljena v Bežigrajski galeriji 1, so predmeti v poltemi, v nedoločljivem prostoru, usmerjeni z natančno določljivo svetlobo, ki prehaja navadno z desne strani. V nekaterih fotografijah se v kompoziciji naključno ali nenaključno pojavi tudi videz človeške figure.
Kljub njihovim največkrat jasno razvidnim namembnostim pridobijo v avtorjevih fotografijah poduhovljen, eteričen videz. Tudi v predmetih, katerih uporabnosti ne prepoznamo, se zrcali njihov skrivnostni pomen.  
Če ne bi vedeli, da je Boris Gaberščik ustvaril fotografije izključno za tokratno razstavo, bi jim lahko pripisali tudi nedoločljiv čas nastanka. Njegove fotografije so brezčasne in vedno znova inovativno ustvarjene v črno-beli analogni tehniki. Mrtva narava v njegovih fotografijah ponazarja samo življenje.
—  Miloš Bašin ©


V kratkih nočeh obiskujem fotografe, ki jih občudujem. Ne vem, ali resnično sanjam, z zaprtimi očmi globoko bedim ali pa spim in radovedno potujem. Pred kratkim sem bil v Pragi pri Josefu (Sudku). Mojster se je pravkar vrnil s koncerta klasične glasbe – menda ne zamudi nobenega. Ni bil ravno zgovoren, o fotografiji pa se ni želel pogovarjati. Govorila sva o pivu in kvargljih. “Najboljši so v Kolinu,” pravi Sudek. Gledal sem okno njegovega ateljeja, tedaj pa je na mojo posteljo skočila mačka in znašel sem se v temi, v svoji sobi. Škoda. Včeraj pa sem bil v Parizu blizu cerkve St. Sulpice, 2 Rue Férou. Komaj sem našel vhod in se vzpel po stopnicah. V sobi za mizo je sedela Juliet (Browner Ray), sklonjena nad časopisom, steklenico Chivasa in praznim kozarcem. Nasmehnila se je in pokazala na vrata na moji desni. Tiho sem vstopil (kot se za sanjalca spodobi) in ugledal Mana, ki je sedel na robu divana, prekritega s kričečim barvastim pregrinjalom. Za njim je stala velika črno-bela šahovska deska, desno od nje pa zaviti senčnik za lučko (lamp shade, mislim da cca. 1940). Pozdravila sva se in premeril me je z živahnimi očmi ter rekel: “O, la, la. Ti bi bil rad surréaliste …” Začel sem se opravičevati: “Nekateri v mojih delih vidijo sledi, pravzaprav zametke nadrealnega …” “Bon,” me je prekinil, “samo, da ne boš padel pod vpliv onega napihnjenca,” in s tremi prsti je naredil pod nosom značilno kretnjo, kot da si viha namišljene brke. “Veš, ni nadrealno, da tigri letijo po zraku, da nateguješ noge ubogih živali in da se ure topijo in visijo po drevesih, to so blodne fantazme. Nadrealno je tu, okrog nas. V odnosih, sencah in vsakdanjih predmetih, a gledalci na to niso pripravljeni; na fotografiji pa to jasno vidijo.” Rečem: “Tako nekako kot naključno srečanje šivalnega stroja in dežnika na secirni mizi.” Prikima: “Exactement, lepo mar ne.” Tedaj se odprejo vrata in vstopi moški. “Salut Serge (Béguier),” reče Man. “Prinesel sem zadnje poskuse, da jih vidiš.” Man je hlastno zgrabil sveženj fotografij in jih pod lučjo razprl, kot velika vešča razpre krila. Prelagal jih je in obračal, osredotočeno opazoval, potem pa hitro zložil in rekel: “Odlično Serge, čudovite žametne črnine, krasna tonaža in beline, kot slonova kost, kot maslo.” “Agfa Record Rapid,” je rekel Serge. “Lahko končaš do petka? Moram jih še podpisati in žigosati.” “Seveda, mojster.” Odšel je tiho, kot je prišel. “In ti, mon cher, tudi ti pojdi, zdaj pride Marcel (Duchamp) na partijo šaha, in ne pozabi, fotografija ni umetnost, ampak igra.” Juliet je dremala in izmuznil sem se ven. Na ulici sem si mislil, kaj neki bi rekel Man, če bi vedel, koliko njegovih fotografij je na črno izdelal Béguier, pa Gassman in še neki neznani laborant. B. Walter ter Sergova žena Helen sta s pomočjo eksperta G. Levyja prevarala ubogega milijonarja W. Bokelberga in mu prodala preko 60 Rayevih vintage fotografij. Izdal pa jih je prav Agfin fotografski papir. Kemijska sestava se je namreč precej menjala (po letu 1960 so opustili kadmij in dodajali optične belilce ter menjali vodni žig na zadnji strani). No ja, neka publicistka je napisala, da bi se Man najverjetneje neizmerno zabaval, saj je užival v družabnih spletkah in človeški norosti.
Od leta 1976 Man Ray (Emmanuel Radnitzky) počiva na Cimetière du Montparnasse. Isto leto so umrli tudi Jozef Sudek, Imogen Cunningham in Paul Strand. Fotografija ni več to, kar je bila.
P.S.
Naslednjič bom obiskal Edwarda (Westona) na Wilde Cat Hillu (Carmel). Za rojstni dan bi mu rad poklonil mačko. Muce ima zelo rad, saj jih ima že 13, vendar ne vem, kako bi muco pretihotapil v svoje sanje. Se bom že česa domislil, saj imam čas do marca.
—  Boris Gaberščik ©
V Ljubljani in Kranju, v decembru 2018

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po maturi na I. gimnaziji Bežigrad je študiral biologijo in leta 1985 diplomiral. Že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Med pomembnejšimi samostojnimi razstavami so razstave v Galeriji Fotografija, v Equrni (Ljubljana), v Galeriji Fotohof (Salzburg), Orpheumu (Gradec), v Moderni galeriji (Ljubljana), Mestni galeriji (Ljubljana in Nova Gorica), v Galeriji ZPAF (Varšava) in Galeriji Vu (Pariz). S svojimi deli je sodeloval tudi na preglednih razstavah slovenske fotografije in umetnosti. Z Galerijo Fotografija je sodeloval na umetniških sejmih in festivalih: Vienna Fair, 2009, Paris Photo (Louvre 2010, Grand Palais, 2011), Festival Photo Mediteranee, Sanary sur Mer, Francija, 2013, Photo Basel 2017 in 2018. Njegova dela so uvrščena v javne in zasebne zbirke. Prejel je več priznanj, med drugim tudi Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018). Njegovo delo je bilo predstavljeno v revijah, časnikih in drugih medijih. Je tudi avtor izvirnih esejev in besedil ter slikovnega gradiva monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Kot avtor kreativne fotografije je sodeloval s številnimi oblikovalci. Živi v Ljubljani kot samostojni fotograf.