Jelena Sitar, lutkovna ustvarjalka, pedagoginja in publicistka.
Diplomirala je iz dramaturgije na AGRFT v Ljubljani. Med leti 1983 in 1986 je delala kot samostojna strokovna svetovalka za gledališče in lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, od leta 1986 v svobodnem poklicu (dramaturginja), med leti 2007 in 2010 kot umetniški vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Od leta 2010 poučuje lutkarstvo in gledališče na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru, zdaj kot izredna profesorica.

Zrežirala je okoli 50 lutkovnih predstav v poklicnih in alternativnih gledališčih po Sloveniji in tujini. Med nagradami omenja jugoslovansko nagrado za mlade umetnike 7 sekretarjev SKOJ-a in nagrade za predstave v celoti. Ko je Šlemil šel v Varšavo, ki jo je Jelena režirala leta 2010, je mariborskemu lutkovnemu gledališču prinesla največ nagrad v njegovi zgodovini.

V zadnjih letih raziskuje in ustvarja kamišibaj – kot umetniško formo. Na zadnjih dveh slovenskih festivalih je za svoje kamišibaje prejela priznanji strokovne žirije.

Poleg umetniškega ustvarjanja Sitarjeva vodi lutkovne delavnice za otroke in seminarje za učitelje, gledališke pedagoge, terapevte in igralce v Sloveniji in tujini. Piše članke in razprave o lutkarstvu za časopise in strokovne revije ter se z referati udeležuje znanstvenih kongresov. Poleg strokovne literature piše tudi leposlovje in objavlja v otroških literarnih revijah.

Je avtorica knjig Primeri detektiva Karla Loota (skupaj z Igorjem Cvetkom, Ljubljana: DZS, 1996), ki je spoj slikanice in priročnika za senčne lutke (nagrada Bela vrana na svetovnem sejmu otroške knjige LIBRO v Bologni, Italija, 2000) in Zgodbe za lutke in prste (Ljubljana: DZS, 2001). V lanskem letu je izšla njena knjiga Umetnost kamišibaja, priročnik za ustvarjalce (Maribor: Aristej, 2018). 

Mag. Igor Cvetko, etnomuzikolog, publicist, lutkar in kamišibajkar 
V svojem dolgem raziskovalnem obdobju (15 let sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani) je bil tudi 10 let predavatelj etnomuzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter vrsto let kustos za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Zbrano otroško narodopisno gradivo je izdal v številnih odmevnih (strokovnih in popularnih) knjigah, med njimi:

• Slovenske otroške prstne igre, Radovljica: Didakta, 1996
• Najmanjše igre na Slovenskem, Radovljica: Didakta, 2000
• Aja, tutaja, Slovenske ljudske  uspavanke, Ljubljana: DZS, 2005
• Trara, pesem pelja, otroška ljudska glasbila na Slovenskem, Ljubljana: MK, 2006
• Veliko malo prstno gledališče, Radovljica: Didakta, 2010
• Slovenske otroške igre od A do Ž, Celje: Celjska Mohorjeva, 2017

Je prejemnik Štrekljeve nagrade za življenjsko delo na področju etnologije v letu 2015. Med pomembnimi priznanji za dosežke na področju etnomuzikologije štejeta   Murkovo priznanje za postavitev monumentalne razstave Zvoki Slovenije, od ljudskih pevcev do avsenikov v SEM-u (2008) in Kajuhova nagrada za monografijo Jest sem Vodovnik Juri, o slovenskem ljudskem pevcu 1791–1858.

Igor Cvetko se ves čas udejstvuje tudi kot ilustrator otroških knjig. 

V slovenskih poklicnih lutkovnih gledališčih se podpisuje predvsem kot likovni in glasbeni ustvarjalec.

Cvetko je odličen kamišibajkar, zadnji dobitnik Zlatega kamišibaja za najboljši slovenski kamišibaj na 6. slovenskem festivalu kamišibaja v Štanjelu, 2018.

Gledališče ZAPIK
Obe biografiji pa bi bili pomanjkljivi brez Gledališča ZAPIK, ki označuje Cvetka in Sitarjevo kot umetniški in raziskovalni tandem. Zapik je znan kot najmanjše slovensko lutkovno gledališče. Predstave Zapika so redno del širših raziskav in projektov (etnologija, glasba, pedagogika in terapija). V njem sta že leta 1997 ustvarila predstavo namenjeno dojenčkom in malčkom, združevala dokumentarne z umetniškimi prvinami, ukinjala rampo in se družila z mladimi gledalci kot soustvarjalci predstave ... Poleg interaktivnosti zaznamuje njune predstave tudi njihov komorni in minimalistični značaj.

V Zapiku se Jelena in Igor družita kot celostna ustvarjalca, sama ustvarita predstavo v vseh njenih elementih in jo izvedeta. Zapik je v vseh letih ustvaril deset predstav, velikokrat prepotoval Slovenijo po dolgem in počez, najbolj ga je k sebi vlekla Primorska. Igral je na festivalih v Ameriki, Kanadi, Kazahstanu, po Evropi in Balkanu. V Veliki Britaniji sta Jelena in Igor leta 2008 izvedla 10-dnevno turnejo od Oxforda do Edinburga, leta 2016 pa sta zastopala Slovenijo na festivalu Kids Euro v Washingtonu. Na festivalih sta prejela številne nagrade, zlasti za predstavi Miška kaško kuhala in Zgodba na gumbe.

Minimalizem in komorni značaj, značilna za Zapik, označujeta tudi kamišibaj.

Igor je leta 2009 prinesel iz Japonske prve tiskane primerke kamišibaja. Od leta 2013, ko se kamišibaj v Sloveniji na Zapikovo pobudo začne razvijati, Igor in Jelena igrata pri tem ključno vlogo: Najprej zanj navdušita zanimive ustvarjalce, organizirata nacionalni festival, po petih letih še mednarodnega, sta pobudnika in programsko vodita mednarodni simpozij Slovenskega gledališkega inštituta na temo umetnost kamišibaja.

V svojih seminarjih sta  z osnovnim znanjem o kamišibaju opremila več kot 500 seminaristov in v Sloveniji ustvarila pravo kamišibajsko gibanje. Številni od njih so postali izvrstni kamišibaj umetniki, pedagogi in terapevti, nekaterim pomeni kamišibaj način življenja. Zapik pa se je v zadnjih letih odločno vpisal na svetovni zemljevid kamišibaja.