Prešernovi nagrajenci iz Istre
Likovne zbirke Obalnih galerij Piran so rezultat večdesetletnega in še trajajočega zbiranja likovnih del ter dopolnjevanja posamičnih zbirk: na začetku, v sedemdestih letih, z ustanovitvijo javnega zavoda Obalne Galerije Piran je le-to bilo dokaj naključno, že v naslednjem desetletju pa so opazni izoblikovani vsebinski koncepti posameznih zbirk. Skrbno načrtovani redni odkupi, ki so skladni s programsko usmeritvijo zavoda, pa donacije in organizacija mednarodnih manifestacij (na primer Mednarodni slikarski ex-tempore, Mednarodni kiparski simpozij Forma viva Portorož, v preteklosti tudi fotografska kolonija Koštabona in druge); vse to je ustvarilo današnje zbirke, ki predstavljajo že pomembno kulturno dediščino Istre, širšega nacionalnega in mednarodnega prostora od druge polovice prejšnjega stoletja dalje. Sestavni del teh zbirk so seveda tudi likovna dela petih ustvarjalcev: Zvesta Apollonija, Aleksija Kobala, Janeza Lenassija, Živka Marušiča in Andraža Šalamuna, ki so razstavljena na pričujoči razstavi. Vsakdo izmed njih je, nekateri še vedno, na različne načine soustvarjal to pomembno umetnostno področje v ožjem lokalnem pa tudi mednarodnem prostoru, kar dokazujejo prejete najpomembnejše nacionalne nagrade za kulturo, to so nagrade Prešernovega sklada.  

Slikar Zvest Apollonio, dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 1972 za slikarstvo in grafiko, je v sodobni slovenski umetnosti uveljavljen kot krajinar, ki je bil od začetka enakovredno zavezan še zvrsti grafike. Najpomembnejši izrazni element so zanj bile barve, s katerimi je v zanj določljivih stiliziranih ali abstraktnih formah upodobil številne, zlasti obmorske pejsaže in vedute, njihove topografske arhetipike in nenehno se spreminjajoča svetlobna stanja. Pogosto je  obmorske pokrajine nadgradil s človeško, najčešče žensko figuro: tako je nastala serija slik s poimenovanjem Naplavine, s čimer se je po svoje soočal s tedanjo okoljsko problematiko. V tistem času ga je spodbudila ˗ v tujini vse bolj uveljavljena in v grafiki priljubljena tehnika sitotiska, ki v primerjavi z drugimi tehnikami, zlasti pri uporabi kromatskega elementa, na primer: močne žareče barve ter njihove prelive in nianse,  omogoča vrsto novih izraznih možnosti. Kot slikar kolorist se je predal zavzetemu raziskovanju in ustvarjanju tudi v tem mediju in je zapisan kot pionir sitotiska pri nas. Kot profesor za sitotisk na ljubljanski akademiji pa je pripomogel k popularizaciji te grafične tehnike med  številnimi generacijami likovnikov.   

Aleksij Kobal, dobitnik nagrade Prešernovega sklada leta 2016 za razstavi Nocturno v Obalnih galerijah Piran in Območje zajetja v Bežigrajski galeriji v Ljubljani, je slikar, ki nepretrgano že več kot tri desetletja z različnimi ciklusi opozarja stroko in najširšo javnost. Ne glede na izbrano motiviko ob klasičnih slikarskih tehnikah uporablja še druge, tudi nekonvencionalne materiale. V vsebinskem smislu njegova dela na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti. Navidezna preprostost podob je zreducirana zgolj na ˗ za slikarja ˗ bistvene elemente sporočilnosti. Metaforična slikarska govorica veristično upodobljenih arhitektur s prepoznavnimi strukturami sodobnih mest in zapuščenih industrijskih stavb, danih v prostrano nebo, so elementi, ki jih v različnih kombinacijah sestavlja v nove vizualne atrakcije kot skrajno intimne analize posameznikove in globalno družbene situacije ter zlasti aktualnega stanja duha v družbi.

Janez Lenassi, dobitnik nagrade Prešernovega sklada leta 1966, sodi med tiste maloštevilne kiparje, ki so se ustvarjalno posvetili istrskemu kamnu, ki so mu z maksimalno tankočutnostjo ohranili ali na novo oživili elementarne lepote in energije. Po končanem študiju se je sicer preizkušal v različnih kiparskih tehnikah, tudi ulivanju brona,  upodabljanju človeške figure, v naslednjih desetletjih pa opazujemo ˗  kljub logičnim evolucijskim premenam ˗ enovito idejno vsebinsko in sporočilno razsežnost, izhajajočo iz praizvora življenja in vsega danega v naravi. Mojstrovi skromni izjavi »Zdi se mi, da je narava najboljši kipar.« in «… sam sebi se zdim bolj ekolog kot kipar« opredeljujeta njegov spoštljiv odnos do vsega danega v naravi in njegovega doživljanja posegov človeka v konkreten prostor. Kipar je skozi  meditativni proces v oblikovanju avtohtone materije in s skrajno občutljivostjo ´vračal`ali ´oživljal` organičnost prabitnih energij. Kamnita gmota, surova, trda in klena tvarina mu je pomenila vitalni organizem, ki živi in deluje le po lastnih zakonitostih in v sobivanju z izvornim prostorom ter le v harmoniji z njim ustvarja pogoje za  življenje, razvoj in rast.

Živko Marušič, leta 1999 dobitnik nagrade Prešernovega sklada za retrospektivno razstavo v Moderni galeriji Ljubljana (1998), ustvarja v slikarstvu, risbi in grafiki. Skozi različne razvojne premene ves čas ohranja figuraliko, ki jo je na prehodu v osemdeseta leta razvil v avtentično osebno slikarsko mitologijo. Platna je napolnil z žarečimi barvami in prešerno razigranostjo drobnih in razumsko nepovezanih oblik, predmetov, ki jim ne najdemo izvora v realnem svetu, nasprotno, so odsev avtorjevih hipnih doživetij, njegovega nezavednega, domišljije in sanj. Andrej Medved, kustos Obalnih galerij Piran, ga je že na začetku desetletja uvrstil med najpomembnejše predstavnike novega likovnega gibanja nove podobe: »In prav Marušič je v samem vrhu jugoslovanske ʹnove slike`.« Tu razstavljene slike in risbe so s konca sedemdesetih in iz osemdesetih let, za katere je Medved pronicljivo zapisal: »… kjer vlada nova senzibilnost, osebno, skrajno individualno vzdušje, ki je hkrati tudi arhetipno. Podob nihče ne komentira in tudi ne potrebujejo razlage. Razumemo jih apriori, ker so odnosi med predmeti ter čustvene vezi vedno prisotni v našem doživljajskem svetu.«  

Andraž Šalamun, dobitnik nagrade Prešernovega sklada leta 1993 za razstavo v Obalnih galerijah Piran, se je z umetnostnim ustvarjanjem, zlasti z izkušnjami arte povere in body arta, srečeval kot član skupine OHO. V sedemdesetih letih je že opazna njegova povsem samosvoja ustvarjalna pot v slikarstvu, ki je še danes neprimerljiva s sočasnimi umetnostnimi smernicami. Slikarska podlaga na negrundirani juti ogromnih formatov je postala prostor, ko skozi meditativen proces  spontano in z energičnimi kretnjami nanaša barve in raziskuje njihove materialne in simbolne vrednosti. Andrej Medved je med drugim zapisal: »Njegovih slik ne karakterizira pozunanjena, kričava mediteranska barvitost, ampak še vedno sredozemska, a pritajena, notranja krajina, ki je nastala kot sublimacija notranjih Čustev in Občutja; občutenja, ki je primarno psihično, tako da govorimo o psihični krajini Šalamunovih podob.« Njegov opus je po tematiki zelo raznolik: v različnih obdobjih sledimo serijam pejsažev, v osemdesetih se je s serijo Bizonov vpisal med predstavnike nove podobe, znani so še cikli Sonca, Mah in srebro, Benetke, Akti in drugi, ki ga umeščajo med zelo inovativne in plodovite ustvarjalce.      
Nives Marvin