Videofestival Narave 17

Ogled na spletu.

VRSTNI RED PREDVAJANJA
1.  Boštjan Perovšek, Januar nam žvižga, 2019, 2.57 min. 
2.  Domen Dimovski, Dotik dreves, 2020, 4.20 min. 
3.  Boštjan Lapajne, Plesoči kaktus/Vijolični kaktus, 2016, 2.11 min. 
4.  Ula Pogorevčnik, Natus, 2019, 3.27 min.
5.  Andreja Muha, Cule in sol, 2020, 4.05 min.
6.  Klavdija Košir, On, 2019, 2.18 min.
7.  Ronja Jakomini, Spomini, 2019, 1.33 min.
8.  Timea Jelenovec, Way To Cope, 2019, 1.22 min.
9.  Lana Grošelj, Izdih, 2019, 1.42 min.
10.Aleksij Kobal, Markacijska linija, 2019, 5.56 min.
11.Andreja Kranjec, Feniks, 2019, 6.50 min.
12.Martina Obid Mlakar, Tina Zadnik, Bela Omela, 2019, 0.12 min.
13.Davorin Marc, Greva na postajo, 2019, 3.42 min.

"Videodela festivala Narave temeljijo na podobah in sekvencah iz narave 
ali pa imajo izhodišče v posameznih stvareh, ki se nahajajo v naravi. 
Videofestival Narave zaznamujejo ljudje in njihove narave."
Miloš Bašin

Bežigrajska galerija 2 vse od leta 2002 prireja Videofestival Narave, ki ga zaznamujejo ljudje in njihove narave. V svoji zbirki iz preteklih festivalov hrani že več kot 700 video del. Videofestival predstavlja video dela, ki temeljijo na podobah narave in vključujejo posamezne sekvence iz narave, človekovega bivanja in prebivanja, razmerja med preteklimi in današnjimi dogodki ter njihovemu komentiranju.

Videofestival Narave 17
Videofestival Narave se je razvil iz razmišljanja, kako na izviren način obiskovalcem Bežigrajskih galerij predstaviti nove medije. In čeravno v posebnih okoliščinah, se bo vsemu navkljub, festival odvijal tudi letos. Kakor že vsa leta prej, tudi tokrat vsi predvajani videi na takšen ali drugačen način izhajao iz podob iz narave, kar je tudi glavno vodilo ustvarjalcem. Seveda pa je vodilo, kot je izhajanje iz narave, zastavljeno zelo široko in tako odpira možnost neskončnih interpretacij.
Včasih lahko zgolj naključna slika, morda celo samo zvok, na nas deluje kot nekakšen odmev, ki nas popelje v minul trenutek v preteklosti. Verjetno vsi poznamo ta občutek transcendentalnosti, ko se v mislih naenkrat znajdemo na določenem mestu, ki nas pomirja oziroma na nek način vznemirja.  Spontano zajete sekvence med sprehodom ob gozdu, ki nam jih predstavlja video Dotik dreves gledalcu samemu morda ne predstavljajo nečesa, čemur bi sam namenil več pozornosti, kakor ponavadi, avtor pa ravno tu podoživlja svoje otroštvo, ko mu okolje v spomin prikliče stari hrast, ki je bil zanj posebnega pomena. Gre torej za osebno izkušnjo, ponotranjen osebni moment, ki ga avtor Domen Dimovski deli z nami.
Človekova notranjost in njegov preplet z okoljem, je skupna točka videa Dotik dreves in videa Feniks, Andreje Kranjec. Vendar se medtem, ko se Dimovski obrača nazaj in s tem ko si priklicuje spomine podoživlja preteklost, Kranjčeva obrača naprej v prihodnost. Kot namiguje že sam naslov dela, nam tukaj predstavlja idejo o preporodu, o opuščanju preteklega, ki nas zadržuje v nadaljnem razvoju, o novem začetku. Kot je zapisala avtorica sama, film raziskuje moč transformacije, nenehnega spreminjanja in iskanja lepote ter poetike. Delo povezuje elemente videa, poezije in plesa.
Kot pomembno sredstvo, je ples uporabljen tudi v videu Ule Pogorevčnik, Natus. Opazujemo lahko dve bitji, ki sta odvrgli ves balast, ki ju utesnjuje in se zdaj morata ali pa se lahko izražata zgolj s svojim telesom. Osvobojena vsega odvečnega, se znajdeta v drugačnem svetu, v katerega se morata na novo umestiti in ki ga je potrebno na novo odkriti.
Video seveda v prvi vrsti komunicira s podobo. Pomemben element, ki lahko videno podkrepi ali pa doda se dodatno razsežnost, pa je zvok. Avtorji se tega dobro zavedajo in tako lahko s skrbno izbiro zvočne podlage  prav dobro manipulirajo z vzdušjem, ki ga hočejo v videu predstaviti in prenesti na gledalca. Tako zvok v okviru videa predstavlja še dodatno polje raziskovanja. Lahko pa gremo tudi korak naprej in postavimo zvok za primarni nosilec ideje, ki se mu prilagodi sliko. Primer takšne konstrukcije videa je delo Boštjana Perovška, Januar nam žvižga. Skoraj povsem statična podoba, ki deluje že abstraktno, nam sama tokrat ne poda kaj preveč informacij, ideja je na izredno preprost način skoraj v celoti predstavljena zgolj z zvočnim posnetkom, ujetim na nek vetroven dan v januarju, pa vendar elementarni konstrukciji navkljub video zelo dobro deluje.
Svoje mesto znotraj sveta videa najde tudi animacija. Tukaj statične podobe oziroma liki, s pomočjo dolgotrajnega procesa, snemanja posameznih faz premikanja, ki so kasneje sestavljene v celoto, postanejo gibajoče figure. Animirana videa, ki se predstavljata na tokratnem Festivalu Narave, sta si v svojem bistvu povsem različna. Video Martine Obid Mlakar in Tine Zadnik Bela omela, je kratka Stop motion animacija, ki prepriča predvsem s svojo lahkotnostjo, medtem ko se nam video Aleksija Kobala Markacije, kjer gre za računalniško animacijo, predstavlja s vso svojo monumentalnostjo, tako v podobi kot z zvokom.
Kot rečeno že na začetku, je zastavljeno vodilo odprto interpretacijam in ravno odkrivanje in spoznavanje vseh teh različnih oblik, ki so vendarle nekako povezane v neko večjo celoto, je vsako leto znova izredno vznemirljivo in navdihujoče.
Dejan Jevšnik