PRESTOPANJE MEJA (2018)
Suzana Brborović sprva ne poskuša nič drugega, kot ponovno obuditi sence in sledi ter jih oblikovati tako, da so vidne. Morda je razlog za to, da je njen oče gradbeni podjetnik v Sloveniji. Že kot otrok se je pogosto potikala po gradbiščih. Gradbišča dajejo zelo jasen vtis o arhitekturi, gole stene učinkujejo kot okostje, kot skeleti, ki se pozneje skrijejo za laskavo, spravljivo fasado. Gradbišča izobražujejo razumevanje, da se za objekti skriva še nekaj – konkretno fizično, vendar tudi vsebinsko. Da fasada pomeni obraz, zajem trenutka pri koncertu z več glasovi.
Suzana Brborović je digitalna domorodka. Sicer dela tudi s platnom in barvo, seveda tudi z računalnikom. Na platnu najprej pripravi abstraktno kompozicijo, črtno strukturo, ki je sprva videti brezpredmetna. Pri tem začne odstranjevati dele, dobesedno packa po površini in pušča vodene, oblačne madeže na platnu. Nato projicira različne fotografske predloge na platno, sloj za slojem.
Včasih so fotografije, ki jih je Suzana Brborović izdelala sama na kraju samem, včasih naloži slikovni material z interneta in ga obdela na računalniku, ga v slogu kolaža sestavi skupaj, preden ga prenese na platno. Rezultat so različni sloji, strukture, teksture, kot jih danes radi poimenujemo..
Arhitektura, ki jo Suzana Brborović na ta način prenese na sliko, ni le oblika, ovoj, material, struktura, temveč je povezana tudi z družbenimi postopki. V njej je polno socialnih referenc.
Socializem je npr. seveda tudi pustil sledi – pri montažnih objektih, ki so morda že dolgo olepšani z zahodnjaško eleganco, a nekdanja ideologija še vedno utripa. Ali prazne tovarniške stavbe, ki jih je v Vzhodni Nemčiji na pretek. Ne gre le za ruševine, temveč veliko povedo tudi o industrializaciji, o političnih in gospodarskih pretresih ter o pratežu, ki se je že zdavnaj preselil v proizvodne obrate v Bangladeš ali na Kitajsko.
Suzana Brborović nam v svojem slikarstvu poda predstavo o kompleksnosti realnosti, o zmedenem medsebojnem delovanju ravni in plasti pomena. Pri vsej navidezni matematični natančnosti, ki je neločljivo povezana s konstrukcijskimi risbami, nas hkrati obremeni s to zmedeno prepletenostjo, s temi eksplozivnimi oblikami, ki silijo v prostor. Morda to učinkuje futuristično, a Suzana Brborovic nas opozarja, naj ne hitimo v prihodnost le z vero v napredek, ampak se moramo spopasti s kompleksnostjo realnosti – h kateri spadajo tudi sledi, sence včerajšnjega dne. Te sledi preteklosti se pojavijo, ko na primer pomotoma kopiramo na že natisnjen papir ali ko so fotografije večkrat osvetljene. Saj vendar ostaja zbledela zgodovina vidna kot odmev.
Adrienne Braun (Iz besedila za katalog)

Prekrivanja in stvarjenje novega bivanjskega sveta
Slikarka, ki se je leta 2012 na svoji prvi samostojni razstavi predstavila v Bežigrajski
galeriji 1, razstavlja tokrat tudi štiri gravure na plexiglassu / umetne smole   iz istega leta. Prav te so že napovedovale njeno likovno ustvarjalno usmeritev. Kako uresničiti likovno podobo, ki s geometrično zasnovanimi linijami in ploskvami deluje kot v brezprostorje naseljeno z geometričnimi liki. S svojimi oblikami delujejo kot konture ali poudarjene sence arhitekture iz 20. in 21. stoletja. Delujejo kot da so le že bežen, vendarle izostren pogled spomin na njihove zasnove in oblike.
Tokrat na pregledni razstavi predstavlja kolaže in slike od leta 2015 do zdaj. Prav te so že takrat napovedovale odmik iz realnega sveta, v svet geometričnega videza ter hkrati njegovega prehoda v njegove osnovne oblike. Prav te se nam uprizarjajo kot njihov preplet in njihova stalna prekrivanja, ki nas v našem pogledu nanje selijo v brezkončnost njihovih podob. Nizanje fragmentov stavb in njihovih ploskovno naslikanih videzov ali izrezanih oblik iz papirja, ki se prekrivajo nam avtorica uprizarja kot možnost dejansko nove likovne ustvarjalnosti.
Avtorica ustvarja svet, v katerem bi lahko dejansko bivali si umišlja v slikah iz zadnjih let. Njeno prejšnje videnje oblik stavb in njihovih bistveni oblik ali samo fragmentov nas vpeljuje v
svetove novih pokrajin s stavbami, ki so njene sanjarije. Pomenijo, da z njimi želi ustvariti svet. Svet, ki ga še bivajo oblaki, drevesa, sinje nebo in ga bomo nekoč tudi sami. Prav z njihovimi, resničnimi upodobitvami in zasnovanimi stavbami.
Likovna fantastika Suzane Brborović postaja dejanska želja po stvarjenju. Po sanjarjenju. Po ponavljanju in nizanju oblik kot so oblaki. Z odslikavami in njihovim nizanjem enega za drugim nas seli v prostore in čas v katerem bi radi tako bili. Vendar tega ne opazimo. Iz prej navideznih načrtov, njenih opažanj bistvenih oblik stavb ter kako vzpostaviti nove možnosti ustvarjanja likovnega dela nas je avtorica odselila v prihodnji svet.
S utopično zasnovanimi videzi stavb in neskončnega prostora nas odseljuje v brezkončnost prostora v likovnem. Ta je hkrati spomin na sam lep in urejen videz narave in tudi totalna vizija podobnega prihodnjega sveta narave in ljudi.
Miloš Bašin

Suzana Brborović o svojem delu:
Moja umetniška praksa se navezuje na tradicijo in zapuščino arhitekture kot medija, ki aktivno oblikuje naše zaznavne prostore. Arhitektura kot glavna tema v mojih delih, je orodje s katerim želim uprizoriti in premisliti prostore, ki smo jih naredili za svoje. Pogosto zelo zasičena, moja platna raziskujejo mnogoterost in pomen določenega arhitekturnega fenomena, ki sam po sebi velikokrat ostane spregledan in na obrobju zanimanja. V svojih delih želim ustvariti pogled na prostorske probleme znotraj družbene ureditve, ki so ostali v stanju pozabljenosti in skozi polpreteklo zgodovino kažejo tendence politične usmeritve, ki jih lahko apliciramo na percepcijo prostora tudi danes ali v bližnji prihodnosti.
Zanima me kako lahko slika odraža nered in distopični pogled skozi perspektive, ki jih plastim eno na drugo, ter z njimi skušam upodobiti večpomenskost prostora v katerem bivamo. Geometrijska pojavnost in zavezanost ravni črti, je opazna v večini mojih del. Črta kot primarno likovno izrazno sredstvo, se navezuje na arhitekturne načrte in zmožnost človeka razmišljanja v okvirih kartezijanske mreže. Tudi sama se želim locirati znotraj te mreže in skozi vizualno podobo izraziti zgodbo, ki me v danem trenutku zanima.
Ključna elementa znotraj mojega likovnega prostora sta tudi transparentnost in prepletenost. Izražena skozi lebdenje in lahkotnost nekaterih objektov, s tem pridobivajo na breztežnosti in ne-relevantnosti znotraj našega realnega prostora, ter kažejo odnos do arhitekture, ki sama po sebi nima zgodovinske vrednosti. Geometrijske in črtne ekspresije v kombinaciji z organskimi podslikavami na podlagi, raziskujejo svet pravil, utopij in ideologij, ki se danes kažejo kot prakse potrebne ponovnega premisleka in kritičnega vrednotenja.
Skupni imenovalec vsake serije del je tudi skrbno izbrana barvna paleta, ki lahko namerno zavaja gledalca. Bodisi v slikarstvu ali v drugih medijih, barvni spekter ostaja pomembno konceptualno izhodišče v mojem delu. Po zgledu avantgarde zgodnjega 20. stoletja mi dekonstrukcija in fragmentacija objektov omogočata uprizoriti vizualno izobilje oblik in struktur. Kompleksna narava del je posledica mojih notranjih procesov, ki se kopičijo in udejanjijo na veliko-formatnih platnih.

Suzana Brborović                                                  
Rodila se je 12.marca 1988 v Kranju. Živi in dela med Leipzigom in Kranjem.
Izobraževanje
2007 - 2013  Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana
2014 - 2016  Podiplomski študij slikarstva (Meisterschüler) na Akademiji za vizualne umetnosti Leipzig (HGB), mentor prof. Ottersbach.