Bežigrajska galerija 2 vse od leta 2002 prireja Videofestival Narave, ki ga zaznamujejo ljudje in njihove narave. V svoji zbirki iz preteklih festivalov hrani okoli 1500 video del. Videofestival predstavlja video dela, ki temeljijo na podobah narave in vključujejo posamezne sekvence iz narave, človekovega bivanja in prebivanja, razmerja med preteklimi in današnjimi dogodki ter njihovemu komentiranju.
QR koda Narave 18

Vrstni red predvajanja:
1. Blaž Bergant, Osamljenost, 2020, 1 min.
2. Ula Pogorevčnik, Habitat , 2021, 3.45 min.
3. Teja Tegelj, Naš vsakdanji, 2020, 4.40 min.
4. Rožana Švara, Počasi, 2021, 4.37 min.
5. Aleksij Kobal, Topologija zlatoroga, 2022, 8.15 min.
6. Uroš Marolt, Duhovi, 2022, 21.38 min.
7. Dušan Zidar, Čakajoč na tisti trenutek, 2021, 2.55 min.
8. Žoel Kastelic, Ko luči postanejo nebo, 2022, 4.08 min.
9. Vanja Mervič, TrsT_In Burja piha / TRST_La sufia la bora / Trst and A Storm is blowing, 2019, 20.45 min.
10. Boris Beja, 2019, 2.10 min.

Blaž Bergant, Osamljenost, 2020, 1 min.
Oseba v videoposnetkih se znajde v situaciji, v katerih se  kljub neprestanemu opazovanjusocialnih medijev ne dobi nikakršnih sporočil. V nekem trenutku se odloči, neha čakati in sam napiše prvo sporočilo.
Ula Pogorevčnik, Habitat, 2021, 3.45 min.
Kratki plesni igrani film  
Habitat je vrnitev k naravi, je radostni skok v jezero, so plesoča telesa na širni planjavi, je divji ples v objemu gozda. Habitat je naseljevanje pokrajine dekliške duše, je iskanje subtilne nežnosti in odkrivanje ekspresivne modi ženske skupnosti.
Režiserka in montažerka: Ula Pogorevčnik Direktor fotografije: Žiga Krajnc Koreografinja: Urša Rupnik
Plesalke: Ursus dancers (Brina Dokl, Vanja Gajić, Jerca Klinar, Nataša Djurić, Dijana Džamastagić, Kaja Marion Ribnikar) Gospa na kolesu: Metka Hojnik Verdev Glasba: Trio etrik zeilenvorschub
Produkcija: CREATIVEULA, Studio za svobodni ples, Ursus dancers
Finančna podpora: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti
Teja Tegelj, Naš vsakdanji, 2020, 4.40 min.
Videoperformans Naš vsakdanji je nastal kot odziv na tesnobnost in strah v prvem valu epidemije Covida. Z umanjkanjem in odsotnostjo osrednjega motiva prevprašuje samoumevnost, ki sega onkraj zgolj (o)snovnih dobrin. Odpira se tudi vprašanje odtujenosti človeka, ki je v idiličnem naravnem okolju nezmožen zaužiti zajtrk, prav tako pa je nezmožen prepoznati bizarnost in celo samopogubnost svojega dejanja.
Rožana Švara, Počasi, 2021, 4.37 min.
Meditacija o zapuščanju, odpuščanju in odraščanju.
Aleksij Kobal, Topologija zlatoroga, 2022, 8.15 min.
Ne bom pretiraval, če rečem, da sem spričo navedene besedne skovanke zapadel precejšnji obsesiji, ki se je začela z obiskovanjem manj znanih poti na trentarskih koncih dolgo nazaj. Potem pa je v nekem trenutku vse začelo dišati po primeseh Zlatorogove pravljice in prva stvaritev je bila prav glasba. Uspel sem na računalniku napisati prvo klavirsko skladbo in jo potem leta 2014 kot prvo objavil na Youtubu. Kasneje je nastala tudi slika na isto temo, letos pa je pri založbi Sanje izšla tudi moja druga knjiga z enakim naslovom: TOPLOGIJA ZLATOROGA. Vseskozi pa sem si želel, da bi bila klavirska skladba odigrana tudi na pravem klavirju, in tako se mi je ponudila izjemna priložnost, da moji želji ustreže vrhunski pianist in glasbenik Rok Zalokar, na kar sem še posebej ponosen. Rok je skladbi pridal tudi nekaj svojih prijemov in jo na nek način adaptiral. Ta verzija, ki vsebuje isti video posnetek iz leta 2014, je zdaj ponovno javno objavljena.
Glasba & video: Aleksij Kobal Klavir & adaptacija: Rok Zalokar
Uroš Marolt, Duhovi, 2022, 21.38 min.
Naši predniki so verjeli v duhove. Natančna opazovanja naravnih pojavov razkrivajo, da duhovi še vedno obstajajo.
Dušan Zidar, Čakajoč na tisti trenutek, 2021,2.55 min.
Video pripoveduje o enkratnem trenutku drevesa, ko v spomladanskem delu leta aktivira vetrno opraševanje. Dogodek je po svoje epohalen, silovit v eruptivnosti kot sončev izbruh in zapleten s celovitostjo in kompleksnostjo vetrovnih sistemov. V Aziji tovrstne trenutke praznično slavijo, kot recimo praznik cvetenja češenj. Pripisujejo jim simbolno moč. Po eni strani bi lahko izpostavil, da je video tudi pripoved o »merskih enotah«, ki so naravnane po našem življenjskem ciklu in pa o »merskih enotah« večjih amplitud. Ko govorimo o merskih enotah vstopimo v simulacijske modele, ki nam prikazujejo širšo sliko realnosti, medsebojnih povezav in vplivov. In današnje digitalne tehnologije nam ponujajo res spektakularne vpoglede v določena razmerja, ki so jih v preteklosti mogoče lahko le sanjali. Tako kratka »haiku« pripoved prežanja na tisti trenutek združuje različne vizualne in zvočne aspekte realnosti, simulacij in modelov.
Posnetki so večinoma avtorski (realistični posnetek izbruha, 3D model drevesa, in pa zaslonski posnetek gibanja atraktorjev). V videu sem uporabil tudi zaslonski posnetek gibanja vetrov po zemeljski obli iz spletne strani: earth.nullschool.net.
Zvočni del je kombinacija vremenske napovedi iz vremenskih poročil na Pop tv-ju na dan 18.3.2021, ko se je erupcija drevesa tudi zgodila in pa generičnega zvoka, ki se v svoji abstrakciji približa zvočnim podobam kakšnega ledoloma.
Žoel Kastelic, Ko luči postanejo nebo, 2022, 4.08 min.
Nočno nebo so prvi opazovali že Stari Grki. Kje, če sploh še, lahko danes vidimo nočno nebo, kot so ga videli oni oziroma civilizacije, ki niso poznale umetne razsvetljave. Svetlobni onesnaževalci prikazani kot del nočnega neba, ki ga, ravno zaradi njih, čedalje slabše vidimo.
Produkcija: ALUO, Intervju: Herman Mikuž, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani
Vanja Mervič, TrsT_In Burja piha / TRST_La sufia la bora / Trst and A Storm is blowing, 2019, 20.45 min.
Video se navezuje na fizične prostore v mestu Trst, omenjeni v štirih literarnih delih,  Marise Madieri "Verde acqua", Borisa Pahorja "Greb v pristanišču", Fulvija Tomizza "Materada", Irene Žerjal "Kreda in hijacinta". Kamera se sprehodi od enega do drugega prostora v današnjem času. Namen, uporaba prostorov se je skozi čas spremenila in se bo spreminjala še naprej. Prisotnost narave v videu je opozorilo, da je vse ciklično, vse je v večnem spreminjanju, tudi magalitskost mesta in utrdb. Burja je močan simbol Trsta, prav tako morje. Zgradba videa temelji na dveh nasprotujočih si silah na eni strani verizem surovih posnetkov kamere iz roke, zvok sočasnega trenutka, na drugi strani čarobna začaranost magičnega sončnega zahoda, ki je digitalno manipuliran, pohitren, trenutek, ki prehitro mine.
Dve naravni sili, ki mesto določata in spreminjata. Zvok burje je v vsej surovosti prisoten in lahko tudi moteč, vendar je pa ravno tu vsebina odnosa med bralcem romana in romanom samim, med opisom in resnico, med domišljijo in stvarnim.
Trst je vedno bil migrantsko mesto. Ali so migranti  množično odhajali iz Trsta ali množično prihajali v Trst. To je tudi narava stvari.
Burja je invazivno prisotna kot šum v mikrofonu, v nekaterih kadrih zelo moteč element, v drugih je zvok popolnoma  odsoten.
Video se konča v črnini noči ob pesmi tržaškega avtorja Stefana Schiraldija, ki v tržaščini govori o burji v mestu.
Produkcija Raziskovalni center za humanistiko Univerze v Novi Gorici in projekt EDUCA2: čezmejno upravljanje izobraževanja / Governance transfrontaliera dell'istruzione. Oblikovanje literarnih pešpoti v Trstu: Narvika Bovcon, Ana Toroš, Aleš Vaupotič. Glasba Stefana Schiraldija "Sufia la bora".

Boris Beja, Nikoli ti nisem obljubil rožnatega vrta, 2019, 2.10 min.
Z rezanim cvetjem navadno proslavljamo in se spominjamo lepih dogodkov v našem vsakdanjem bivanju. Bivanje v pogledu rezov pa nas spremlja na vsakem koraku. Svojo ustvarjalno pot že deset let premišljujem vzporedno z rezi in prisluhi, da časi niso rožnati. Te časovnice drugim prekinjam z rezanim cvetjem, ki je barviti kontrast tistim rdečim številkam, ki nam jih slikajo finančniki in ekonomisti.

Oster poseg v lilijo z rezanjem njenih prašnikov ilustrira rezanje lepega, vonja, ki ga v sobi lilija več ne bo puščala in bo s svojim minevanjem počasi izginjala, se spreminjala z vsakim pogledom v novo podobo, minevanja, razgrajanja.