V različnih filmskih skupinah v Kranju (Ime, KSK - Kino skupina Kranj, KKK - Kino klub Kranj). Predvajani bodo njegovi kratkometražni filmi, ki so bili posneti vse od konca šestdesetih let do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za večino od njih je značilno, da se dogajajo v naravi. V njegovi filmski zapuščini jih je več kot sedemdeset. V Bežigrajskih galerijah smo na njegovih samostojnih in mnogih skupinskih razstavah razstavili njegova likovna dela (lepljenke in dela vizualne poezije).
Filmi in videi festivala Narave temeljijo na podobah in sekvencah iz narave ali pa imajo izhodišče v posameznih stvareh, ki se nahajajo v naravi. Festival Narave zaznamujejo ljudje in njihove narave.

Čas filmov pred petdesetimi leti, prej in tudi malo kasneje
Začetki Živka Kladnika ustvarjanja in soustvarjanja pri filmih segajo v prva leta sedemdesetih let prejšnjega stoletja. To je tudi čas, ko so obstajala mnoga fotografska, kino in filmska društva ter skupine. Velikokrat so združevala fotografsko in filmsko ustvarjanje. Posamezne filme je soustvarjalo tudi okoli štirideset sodelujočih. Velikokrat je režiser filma tudi sam zmontiral film. Skupine filmarjev so imele vso opremo za snemanje: kamere s stojali, montažne mize za filme z lepilci filmov, projektorje za predvajanje filmov ter zvočne aparature. Imeli so tudi magnetofone z ojačevalci in zvočniki. Filmi so bili največkrat v velikostih 8 mm, super 8 mm in 16 mm. Filme so v razvijanje pošiljali tudi v tujino, kjer so kupovali tudi filme, filmske aparature in lepilne trakove.
Filme so predvajali v svojih klubskih prostorih ali pa v prostorih krajevnih skupnosti in kulturnih domovih. Pa ne samo tam. Njihovi filmi so bili predvajani na številnih festivalih: tudi na največjih, državnih in mednarodnih.
Prostorov za raznoliko kulturno dejavnost je bilo, lahko napišem, v izobilju. Velikokrat so bili odprti od jutra do večera. V dopoldanskih urah in do večera so jih obiskovali starejši, popoldan in proti večeru obiskovalke in obiskovalci drugih starostnih skupin. Tudi učenke in učenci, srednješolke in srednješolci, študentke in študenti so bili vsakdanji obiskovalci. Vrstili so se pogovori o marsičem. Pila se je kava, čaj, cockta in mineralna voda. Igrali so šah, Človek ne jezi se in reševali križanke. Za branje so bili na voljo časopisi in revije. Kulturni dogodek si tam lahko pripravil kadarkoli. Pa še prostori so bili brezplačni. Kar se je po letu 1991 začelo spreminjati. Na veliko slabše, seveda. Danes vsega tega ni več.
Miloš Bašin

Filmske podobe Živka Kladnika
Kader, vsaka slika iz filmov Živka Kladnika lahko obstaja kot povsem inovativna samostojna fotografska umetnina.
V mirujočem bližnjem kadru filma Beg iz raja, ki je sneman iz tal, v nas zre osem okroglih oblik iz sprednjega dela filmske kamere. Med njimi so odprtine številnih objektivov in okrogli deli kamere. Kamera leži na peščenih tleh poleg glave prav tako ležečega dečka, ki ima odprte oči.
Levo je kamera, desno je dečkova glava. Njegove oči zrejo proti nam. Prav tako so v nas usmerjeni objektivi. Zdi se, da nas ogledujejo številni objektivi in nas snemajo. Po nekaj sekundah deček začne vstajati. Glava počasi izgine navzgor in izgine iz kadra. Na tleh ostane v naš pogled usmerjena kamera, ki se zdi, da nas gleda in snema.
Prav ta kader je poleg kadra iz filma Aleksander iz Bratislave poudarjen sinonim za številna kadriranja v filmih Živka Kladnika. V enem izmed mirujočih kadrov vidimo stoječega moškega sredi proge, ki je z obrazom obrnjen od nas. Kader je posnet zastrt s črno površino v kateri je izrezana ovalna odprtina pred kamero. Vidimo le majhen del pokrajine s progo in moškim. Tako kader z odprtino še poudarja pričakovanje dramatičnosti dogodka tudi zaradi na videz skrivnega ogledovanja prizora.
Zorni koti snemanja avtorjevih filmov so namenoma drugačni kot smo jih vajeni. Venomer je za snemanje svojih filmih iskal in našel nove zorne kote in nova neobičajna inovativna kadriranja.
Miloš Bašin

Filmi Živka Kladnika
Živko Kladnik v svojih filmih za scenografijo uporablja vse kar ga obdaja v okolici, predvsem pa je to narava. Veliko njegovih filmov je posnetih v naravi, ki jo je spretno in za tisti čas zelo inovativno uporabljal za različne svetlobne in kompozicijske učinke. Ničesar ni prepustil naključju, vse kar ga je obdajalo je premišljeno in z namenom vključeno v kader. To dokazuje, da je bil Živko Kladnik izredno pozoren opazovalec okolice, kar je danes, v času antropocena, čedalje redkejša vrlina.
V njegovih filmih pogosto vidimo, da so deli narave, na primer, različno zelenje in vejevje, postavljeni v prvi plan. Gledalcu je s tem delno prekrit oziroma zastrt popoln pregled nad dogajanjem. Ravno to v gledalcu vzbudi še večjo radovednost in ga postavi še bližje dogajanju. Tako blizu kot, da sam stoji v tisti pokrajini, za vejami grmičevja in izza njih skrivaje opazuje dogajanje pred njegovimi očmi, ki so v resnici le objektiv kamere.
Nekateri filmi, kot na primer film z naslovom Našel sem bele planjave, so posneti v zasneženi zimski pokrajini. Tu je narava, tokrat v obliki belih planjav, zopet uporabljena kot scenografija. Belina snega ustvari močen svetlo temen kontrast z liki, ki so oblečeni v temna oblačila. Na trenutke liki v filmu postanejo le črne silhuete na belem ozadju, ki spominjajo na animirane filme pionirke silhuetne animacije, Lotte Reiniger.
Pogosteje od običajnih in ustaljenih kotov snemanja, so filmi Živka Kladnika polni izvirnih pogledov. V njegovih delih se vidi veliko eksperimentiranja s pozicijo kamere, ki jo je enkrat postavil na tla in igralce snemal iz ekstremne žabje prespektive (film Ne glej dol), spet drugič je igralca snemal skozi okno višjega nadstropja, delno zakritega s cvetočim drevjem, ki stoji med kamero in gledalcem (v filmu List iz dnevnika). Film premore toliko raznolikosti pogledov, da že sama igra pogledov vzbudi gledalčevo pozornost. Veliko se je posvečal tudi kompoziciji v filmu, ki je skrbno premišljena, saj vsaka sličica, ob zaustavitvi filma, deluje kot slika oziroma fotografija zase.
Vse do sedaj omenjeno, o filmih Živka Kladnika, dokazuje, da nemi film lahko privlači gledačevo pozornost enako ali morda celo bolje, kot film z zvokom in dialogom, ki pa zapeljuje gledalca od samega bistva filma; to so gibljive podobe.
Žoel Kastelic

Potreba številka 7 – 9 minut življenja
A prišel je dan, noč, ko se prebudi v meni tisto gibanje in vrnem ga mrtvemu materialu. Režem, lepim in ko prižgem projektor, se nedaleč od njega ustavljajo na beli steni beli, črni žarki in odbiti prineso v moje oko iz teme prostora svet, ki je zaživel svetlo življenje, življenje, ki sva ga s Sirom* trgala življenju. A ne samo to, sedaj je še nekaj več, sedaj je še več kot samo devet minut življenja, ki je že steklo mimo nas. Ni samo zapis, ni samo 18 sličic življenja na sekundo.
Živko Kladnik, odlomek iz besedila
*Zdravko Vukotić - Sir je bil soustvarjalec pri filmih in drugih umetniških stvaritvah v Kranju

Živko Kladnik se je rodil 11. junija 1948 v Novem mestu, živel pa na Gorenjskem – v Kranju in na Cegelnici pri Naklem. Bil je vsestranski umetnik in človek. Bil je pesnik, vizualni umetnik, filmar, direktor Filmskega festivala Kranj, pa tudi predsednik Nogometnega kluba Kranj (1973–1979), tajnik šahovskega društva Naklo, član KSK - Kino skupina Kranj, KKK - Kino klub Kranj in soustanovitelj kranjske filmske skupine Ime (1970-1976),  konkretistične skupine Studio Signum, soustvarjalec mednarodnih zbornikov WESTEAST, član likovnega srečanja Jasna in organizator ter pobudnik mnogih kulturnih dogodkov v Kranju.
Kladnik je bil tudi mentor fotografskega dela Centra za estetsko vzgojo v Delavskem domu v Kranju.
S skupino Studio Signum je pripravil mnogo razstav in projektov, ki so svoj vrhunec dosegli konec 70-ih in v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Najbolj opazna med njima sta bila Projekt Abeceda v Piranu, Benetkah in Kranju ter Grafiti v Reki, Kranju in Bohinju. Ti projekti so bili izvedeni na prostem, skupina Studio Signum pa je imela tudi več skupinskih razstav v galerijskih prostorih.
Samostojno je največkrat razstavljal v Kranju. Razstave ready-made kolažev je pripravljal še vse do leta 2016.
Umrl je 23. 1. 2017 v Kranju.
Miloš Bašin