Predstavljena bodo dela iz Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec in dela iz zasebnih zbirk (35 slik, 9 risb, 9 objektov) ter risarski in slikarski pribor, slikarsko stojalo in stol iz njegovega ateljeja, ki je bil pogost motiv in navdih za ustvarjanje njegovih del.
Na ogled bodo tudi dokumentarne fotografije: portreti Bogdana Borčića in prizori iz umetnikovega ateljeja, ki so jih ustvarili Miloš Bašin, Oskar-Karel Dolenc, Tihomir Pinter ter neznane fotografinje in fotografi.

Pogledi v atelje
Spominska razstava enega od osrednjih slovenskih risarjev, slikarjev in grafikov, pa tudi predstavnika nepredmetne likovne umetnosti. Predstavljena bodo dela, nastala v časovnem obdobju 1949−2014, ko so avtorjeva dela, vsaj v večjem delu, postajala skoraj nepredmetna. V zadnjem času je ustvarjal likovna dela, ki so pomenila združitev slike z industrijsko izdelanimi vezji in računalniškimi elementi.
Likovne umetnine Bogdana Borčića nas usmerjajo v jasno razvidna bistva zakonitosti likovne in vizualne umetnosti ter njegova skrajna zavedanja o njihovih zakonitostih in uresničevanj v likovnih stvaritvah.
Bistvo Borčićevih likovnih stvaritev so skrbno izbrane stvari iz njegovega zasebnega življenja in njegova videnja likovnih posebnosti morskih polžev in školjk, ki jih je najpogosteje likovno uresničil v svoji delih.
Morske školjke je Bogdan Borčić upodabljal že v svojih slikarskih delih v 60. letih prejšnjega stoletja. Kot bistven in tudi edini likovni akter pa so postale predmet njegovega umetniškega raziskovanja leta 1970 in ostale vse do leta 2014. S podobami školjk in predmetov iz svojega ateljeja, ki jih je zbiral vse življenje, je uresničil svoje likovno upodabljanje do potankosti, morsko školjko in morskega polža pa je postopoma preoblikoval v piko. Razstavljena je tudi manjša slika iz leta 2014, ki nima naslova, in bi bila del veliko večje slike, ki pa je ni dokončal. Na zadnjo sliko, ki naj bi bila dvodelna, je narisal belo kvadratno mrežo čez vse temne površine slike. Na večji del naj bi bila umeščena manjša, črnikasta slika. Nanjo je nanesel pastozne oblike, ki spominjajo na kvadratno zarisane mreže iz 60. let prejšnjega stoletja, in hkrati prav tako v navideznem kvadratnem redu razporejene pastozne oblike, ki imajo v spodnjem delu zasnovo kroga. Z belimi črtami na črni površini in s tridimenzionalnimi podobami je končal svoj umetniški opus. S črto in piko, s kvadratno sliko na kvadratni sliki… Vrnil se je k osnovnim izhodiščem likovne umetnosti: črti in točki.
Borčićeve risbe, slike in grafike lahko vsebujejo množico prostorov, ki delujejo kot popolnoma odprti prostori, ki nam v posameznih risbah in grafikah kažejo neskončne prostore. Lahko pa nas sooči z množico odprtin, ki se odkrivajo kot okvirji. Ti so najpogosteje kvadratnih oblik. Zdi se, da nam prikazujejo svojo materialnost in predmetnost. Vse oblike, ki so pred nami, so tvorbe same narave. Umetnik stalno ustvarja in vzpostavlja trden, zgoščen svet oblik, ki dopolnjujejo ogled in pogled nanje. Oblikam iz resničnega videza likovne narave (morskih školjk) se (pri)bliža do potankosti. Zato ustvarja svojo podobo, ki ima videz novega (likovnega) sveta. Je odslikava (pre)mišljene (pred)priprave konkretne realizacije v najrazličnejših tehnikah.
Miloš Bašin

Prisotnost smrti
Slikar in grafik Bogdan Borčić se nam je v ljubljanski Mali galeriji  predstavil z opusom grafik, katerih edini motiv je morje zgaranega ribiča s  svojimi vzroki in posledicami. Več kot deset let je gradil to podobo z elementi  iz obmorskega življa: ostmi, mrežami, trizobi... In ta svet mu je preplavila kot  plima občečloveška tragika, tragika življenja in končnosti. Po teh delih na  razstavi se da sklepati, da je umetnik prišel v neko zaključno fazo, kjer išče samo še novo, enostavnejšo, bolj jedrnato podobo.
Glavna prelomnica v likovnem smislu pa nastopi po letu 1964, ko grafični llist razmeji na razdelke, v smislu  kraških suhozidnih ograd. Podobe začnejo dobivati tudi neko mračnost. V Konobi I./65 pa se pojavi element nevarne skupine osti, ki pa jo avtor v  poznejših delih zanemari. V letu 1966 doseže vrh tega iskanja in sploh  njegovega grafičnega ustvarjanja s Kroniko nočnega ribolova, doseže  stopnjo, ko sta forma in izpoved v simbiozi. Ploskev geometrično razdeli ter ji da z ravnotežjem elementov neko sproščeno ritmično moč, katere razrvanost umirja zgornji črni del grafičnega lista in daje umetnini žlahtnost. V izpovedi razkrije tragiko človekove borbe z večno prisotnostjo smrti. Stilizirano ribje okostje, nekoč živega bitja, v strogem centru grafičnega lista potrjuje nemožnost pobega izven prostora in časa, neko prikovanost bitja v ta trdi, skopi svet stalne borbe za golo eksistenco. Toda kot da ni dovolj že ta brezupna situacija, težke temne lise na vsaki strani grafike kot znamenja človekove usode ustvarjajo dodatno psihozo smrti. V tem surovem prostoru, pa, absurdno, lebdi tudi osamljena, izgubljena svetla lisa kot sanja. Nabodena na drog pa ji noč konca jemlje ves smisel. Neizprosno jo oklepa z večnostjo smrti.
Memento mori. Samo večnost svetlobe lahko predre te črne pregrade in  razsvetli mrtvo bitje, da bi ga še bolj videli pred seboj, da bi se nam smrt še  bolj zarezala v možgane.
Iz kritike Nika Goršiča v reviji MLADINA 23.9.1968

P. S.:
Po ljubljanski študentski revoluciji v juniju leta 1968 je Niko Goršič še kot  absolvent dramske igre Akademije za gledališče, film, radio in televizijo postal do leta 1976 likovni in plesni kritik, aforist ter novinar revije Mladina. Bolj ali manj po naključju je prvo likovno kritiko napisal prav o Bogdanu Borčiću,  njegovem likovnem mentorju vsaj deseti let prej, ko je še mislil, da se bo vpisal na likovno akademijo. Res pa je, da je pozneje študiral še umetnostno zgodovino. To kritiko z naslovom PRISOTNOST SMRTI je napisal z roko ob  petrolejki v planinskem domu na Kredarici, ko so snemali televizijsko  nanizanko Velike znamenitosti male dežele. Uredniku za kulturo Valterju Samidi se je mudilo!

Bogdan Borčić se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani, kjer je živel do leta 1980. Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo Mateja Sternena in risarsko šolo pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga internirali v Dachau. Po drugi svetovni vojni je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak, N. Pirnat in S. Pengov), kjer je diplomiral leta 1950.Na isti akademiji je leta 1952 končal podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Med leti1952 in 1957 je bil zaposlen kot profesor v gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino. Kasneje je deset let vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (pozneje: Pionirski dom). Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi. Od leta 1958 do 1959 je ustvarjal v ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do leta 1984  prav tam na grafičnem oddelku. Leta 1979 je predaval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Razstavljal na okoli 190. samostojnih razstavah ter sodeloval na številnih pri nas in v tujini. Za umetniško ustvarjanje prejel več kot petdeset nagrad in priznanj v Sloveniji in tujini. Njegove umetnine so v pomembnih zbirkah doma in v tujini.
Ustvarjal je risbe, slike, grafike, ilustracije in objekte. Od leta 1980 je živel v Slovenj Gradcu, kjer je umrl 24. aprila 2014.

Nagrade
Za ustvarjanje je leta  1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1977 Župančičevo nagrado, 1982 Jakopičevo nagrado, 1992 Bernekerjevo nagrado in 2005 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Dobil je veliko nagrad in priznanj za grafiko in risbo na mednarodnih razstavah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem.
Prejel je tudi naziva častni občan Slovenj Gradca leta 2006 in častni meščan Kostanjevice na Krki leta 2009.
Imel je okoli petsto razstav v domovini in v tujini. Več kot sto je bilo samostojnih.
Njegove stvaritve hranijo številni svetovni muzeji, mdr. dunajska Albertina, njegove zbirke so v Krakovu, Kaliszu in Lodžu na Poljskem, v Parizu, Nürnbergu, Beogradu, Zagrebu, Luksemburgu, Couvinu v Belgiji, Tokiu, Miamiju, Pasadeni idr. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića in v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je stalna slikarska razstava.

                                                                 ***

Razstava z naslovom Bogdan Borčić: Slika in prostor (Prepletene sekvence) v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU), ki je bila pripravljena ob umetnikovi deseti obletnici smrti, predstavlja njegova dela iz zadnjih ustvarjalnih let, je na ogled do 9. junija 2024.