Začetki ustvarjalnosti Klavdija Zornika, ki segajo v obdobje petdesetih let dvajsetega stoletja, se pod močnim vplivom hrvaškega ekspresionizma kaže v izboru tehnik kot tudi v izražanju samega motiva. Izraznost njegove govorice se prepozna v slikovitih podobah pokrajin, intimnih prizorih iz kmečkega okolja kot značilnih tihožitjih in portretih. Z zadržano občutljivostjo je odslikaval spomin na dogodke iz mladosti, na trpkost doživetih občutij, opozarjal na simboličnost dojemanja človekovega bivanja in poudarjal pomembnost zavedanja danosti življena. Neizmerna predanost likovnemu ustvarjanju in želja po osebno izpovednih kot intimno povednih upodobitvah, ga je spremljala celo življenje in ga ni ustavila niti v pozni starosti. Pomembno poglavje v njegovem življenju je tudi pedagoško delo, ki se mu je intenzivno posvečal v teoretičnemu delu kot pedagog in pisec univerzitetnih učbenikov metodike likovnega pouka in teorije.

Klavdij Zornik je rojen 1910 v Kopru, umrl 2009 v Ljubljani, star 98 let.
V Mariboru je obiskoval učiteljišče in leta 1933 maturiral. Od 1934–1938 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Leta 1940 je nastopil službo profesorja risanja na deški meščanski šoli v Mariboru. Po vojni je do leta 1959 učil risanje na gimnazijah v Ljubljani (Bežigrad, Moste), ob delu študiral sodobne metode pouka risanja in likovne teorije. V letih 1957−1975 je poučeval metodiko na ALU v Ljubljani, 1959 je bil tu izvoljen za docenta metodike likovnega pouka in teorije, 1965 za izrednega, 1972 pa za rednega profesorja. V letih 1973–75 je bil rektor ljubljanske ALU, 1965–1975 član republiške komisije za profesorske strokovne izpite. Prejel je več državnih odlikovanj in priznanj.