Začetki slikarske in grafične ustvarjalnosti Bogdana Borčića segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Obdobje po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost je bil čas oljnega slikarstva, s kompozicijami realističnih motivov strelišč in ribiških portalov. Pod vtisom mediteranskega okolja in spomini na preživeta poletja v času otroštva na otoku Vis, je zgodnje obdobje obeležil z ribiško ikonografijo kot so mreže, vrše, trnki in ostali ribiški pribori. Za daljše časovno obdobje se je po letu 1970 povsem posvetil grafiki v tehniki globokega tiska in nastale so nepozabne serije jedkanic in akvatint z motivi školjk in morskih polžev. Vrnitev k slikarstvu je pomembno zaznamovalo zrelo ustvarjalno dobo, ko je s prehodom iz oljne barve v akrilno in z umikom realističnih podob razvil novo izraznost, ki postane vse bolj nepredmetna in izrazito minimalistična. Z izpeljanimi in konceptualno abstraktnimi rešitvami t. i. visokega modernizma, je v povsem novem načinu ustvaril nepozabne motive Vrat, ki so nastajali v različnih časovnih obdobjih in cikel Atelje iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Močan vpliv na njegovo ustvarjalnost so imeli pretekli dogodki, še prav posebej spomin na osebno in pretresljivo mladostno izkušnjo internacije, prikazano v grafičnih listih zbranih v Dachauskem ciklusu. Ti grafični zapisi izrisujejo presunljivo zgodbo o minevanju in propadu vrednot, odpirajo vprašanja o človeški minljivosti in trpljenju, hkrati kot nekakšni nezavedni memento predstavljajo pomembnost likovnega dokumenta spomina tistega časa. V iskanju novih vsebin in nadvse kreativni delovni vnemi, je Bogdan Borčić lastni izrazni svet zasnoval premišljeno, premočrtno in preprečljivo jasno sporočilno. Prav ta svojstvena izvirnost njegovega dela, ki ga je v pozni starosti leta 2014 ustvarjalno dokončal, se kaže v izjemnem opusu monumentalnih slik in številnih grafičnih listih, kar predstavlja svojevrsten in neprecenljiv prispevek k modernizmu likovne umetnosti v slovenskem in širšem kulturnem prostoru.
Bogdan Borčić se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani, kjer je živel do leta 1980. Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo Mateja Sternena in risarsko šolo pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga internirali v Dachau. Po drugi svetovni vojni je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak, N. Pirnat in S. Pengov), kjer je diplomiral leta 1950 in leta 1952 končal podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Med leti1952 in 1957 je bil zaposlen kot profesor v gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino. Kasneje je deset let vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (pozneje: Pionirski dom). Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi. Od leta 1958 do 1959 je ustvarjal v ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je od 1969 do 1973 poučeval na slikarskem oddelku, od leta 1973 do leta 1984 pa na grafičnem oddelku.. Leta 1979 je predaval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji.
Kot ustvarjalec risb, slik, grafik, ilustracij in objektov je razstavljal na okoli 190 samostojnih razstavah ter sodeloval na številnih skupinskih razstava pri nas in v tujini. Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset nagrad in priznanj v Sloveniji in tujini. Njegove umetnine so del pomembnih zbirk doma in v tujini.
Od leta 1980 je živel v Slovenj Gradcu, kjer je umrl 24. aprila 2014.