Les je že od vsega začetka človeškega razvoja predstavljal pomembno surovino za gradnjo in izdelavo orodja, služil pa je tudi kot energent. Bil je prisoten skozi vsa zgodovinska obdobja, vendar so se leseni izdelki ohranili le izjemoma. Les se je v zmernih klimatskih pogojih ohranil v močvirjih, rekah in morjih, kjer prevladuje voda z nizkimi koncentracijami kisika, ki bi omogočile razvoj mikroorganizmov. Arheološki moker les, ki se je stoletja ali tisočletja obdržal v mokrih okoljih, lahko ohranimo na več načinov. Ločimo med pasivno konservacijo, kjer predmete ohranjamo v stanju, v kakršnem smo jih odkrili ter aktivno konservacijo, kjer predmete ohranjamo s posegom v predmet. Zakaj je potrebno arheološki moker les sploh hraniti? Les kot material je skozi zgodovino predstavljal enega od glavnih in najbolj priročnih materialov za konstrukcijske namene in dnevno rabo. Analiza lesenih ostankov omogoča edinstven vpogled v materialno kulturo, ekonomijo, industrijo in gradbeništvo preteklih obdobij. Skupaj z ostalimi paleookoljskimi podatki lahko bolje razumemo krajino in njeno rabo skozi čas.

Spremljevalna razstava Ohranjanje lesa iz mokrih okolij je nastala v sodelovanju Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Restavratorskega centra ZVKDS ter Muzeja in galerij mesta Ljubljane.