Poročno darilo. Pohištvo po načrtih Zorana Didka. Iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana

Zorana Didka poznamo kot slikarja, likovnega teoretika in pedagoga, pa tudi interierista in oblikovalca. Zelo nazorno je oblikovalsko plat njegove osebnosti in ustvarjalnosti ubesedil Vladimir Makuc: »Didek nas je učil drugače; umetnost ni le slikanje z oljem, ampak tudi oblikovanje lepih uporabnih izdelkov. To je bila njegova težka naloga, ker je vsak med nami želel postati umetnik, da bi slikal s čopičem na platno. Didek se je nenehno trudil prikazati vrednote in lepoto vsega, kar nas obkroža, olepša okolico in življenje.« (Sobotna priloga, 14. 1. 1996). Poznamo Didkove primere grafičnega oblikovanja, industrijskega oblikovanja – izdelki v keramiki in steklu ter v zlatu, pa tudi celotne notranje opreme javnih stavb.

Salon Anice Jančigaj je Didek zasnoval nekaj let po končanju zagrebškega študija, kjer je pridobil teoretične temelje oblikovalskega znanja. Pohištvo za zakonca Jančigaj pomeni najzgodnejše ohranjeno Didkovo oblikovalsko zasnovano delo. Sorodstvene vezi ne povezujejo le Anice Jančigaj (1916–2008) in Zorana Didka, ki sta bila bratranca, marveč je bil Aničin brat in Didkov bratranec tudi mizar, ki je pohištvo izdelal, Franc Kerin (1909–1983).

Poleg pohištva razstavljamo tri Didkove slike, ki so še vedno v družinski lasti, in so krasile stene dnevne sobe družine Jančigaj ter sobivale skupaj s pohištvom.