Reke so dinamična, stalno spreminjajoča se vodna telesa in nenehoma oblikujejo svoje struge. Spremembe potekajo v prostorsko-časovni dimenziji, ki jo lažje zaznavajo manjša bitja, živeča v gostejši resoluciji trenutkov. Avdiovizualni projekt Robertine Šebjanič So_zvočje 1884 km² zato reko presoja s stališča v njej bivajočih živali. Umetnica z odmikom od antropocentričnega videnja sveta razkriva pogled na Ljubljanico in njenih sedem imen, ki pogosto umanjka v našem zavedanju ekosistema reke. To je pogled na vodno telo – ki ga je človek skozi zgodovino dekonstruiral in mu nadel sedem različnih imen zgolj zato, ker si je kot ponikalnica med svojim potovanjem izdolblo strugo tudi v podzemni svet Krasa in večkrat uhaja našemu "površinskemu" pogledu – skozi prizmo celovitosti.

Zaznavanje celovitosti porečja Ljubljanice z njegovim kraškim zaledjem, ki ga sicer zaznamujejo reka in številna presihajoča jezera, najprej ponujata voda kot tekoča snov, in vodna pot kot biotop za ribe ali človeške ribice. Tako kot reka, ki teče, tudi sulec, platnica, blistavec, lipan in rečna postrv potujejo po rečnem toku. Ne nazadnje poplave, ki so pomemben dejavnik kroženja voda in v podzemlje prinašajo hrano tam živečim organizmom, tudi človeške ribice, sicer vezane na podzemni svet kraških jam, občasno prestavijo na površje. Iz perspektive Drugega torej vedno gre za isto vodno pot.

Projekt nam s svojim zvočnim in slikovnim zapisom različnih pod- in nadvodnih rečnih okolij ne približa zgolj zgodb njihovih "nečloveških" prebivalcev, temveč nas predvsem opozarja na točke človekovega nadzora vodnega okolja, najsi gre za regulacijo rečnih strug, izkoriščanje njihove plovnosti in izčrpavanje njihovih naravnih virov ali pa za uravnavanje njihove biotske raznovrstnosti. Prav zato lahko So_zvočje 1884 km² razumemo kot dokument trenutnega časa, v katerem reke po vsem svetu zaradi naših posegov postajajo nemočne. Projekt se na več ravneh ukvarja tudi s pojmom globokega časa in zmožnostjo razumevanja zgodovinskega razvoja okolja, ki sega onkraj stanja ekosistemov tukaj in zdaj. Napeljuje nas k prilagajanju čutov in sprejemanju strategij za razvoj empatije do "nečloveških" entitet z namenom vzpostavljanja odnosa z ekosistemi za čas, ko naše generacije že davno ne bo več.