Umetnica Valerie Wolf Gang je začela tematiko identitete raziskovati že leta 2019, ko si je ob projektu FLUID (Fluidno) zastavila vprašanje: Ali je umetna inteligenca lahko ustvarjalna, ne da bi ji pri tem pomagala človeška domišljija? Med večmesečnim procesom je tako računalniške nevronske mreže učila pesniti. Računalnik je bil pri tem osredotočen na učenje o zdravem načinu življenja, kar je drastično vplivalo na videz umetnice, ki je med procesom izgubila polovico svoje telesne teže, in s tem močno zaznamovalo njeno samopodobo.

V nadaljnjih korakih raziskovanja identitete in vpliva tehnologije na človeka je umetnica ustvarila računalniško generirano podobo osebe, ki v resnici ne obstaja, čeprav je videti kot prava. Ta umetna oseba nima značaja, nima kariere, nima družine … Na svet je prišla brez identitete, brez cilja, brez porekla, brez duše. Umetnica jo je predstavila mladim in z njimi opravila vrsto intervjujev, v katerih jih je spraševala o njenih značilnostih, ti pa so s svojimi odgovori osebi vlili dušo in ustvarili zgodbo, kar je podobi, po nastali v kreativnem sodelovanju umetnice in umetne inteligence, določilo identiteto.

Ob sodelovanju mladostnikov in tehnologije je tako nastala celostna podoba človeka, oblikovala se je njegova identiteta. Proces je pokazal, da je močan gradnik identitete še preslikavanje stereotipov, mnenj, kulture, izkušenj iz družinskega kroga, družbe in okolja, v katerem smo odrasli, na človeka, ki je pred nami. Kljub temu da osebe ne poznamo, lahko torej nanjo ves čas slikamo lastno podobo, lastno dojemanje sveta. Ta zrcalni učinek je ključen element vprašanja identitete, zato se je umetnica odločila, da ga bo poustvarila v obliki grafike na ogledalu, v katerem se obiskovalci lahko opazujejo med ogledom računalniško generirane podobe. Vsak pogled v ogledalo nas popelje v svet na drugi strani identitete, ki je lahko popolnoma abstrakten, izmišljen, predvsem pa je proizvod kulture, v kateri živimo.

Mladostniki so se, poleg tega da so raziskovali identiteto osebe, ki jo je proizvedla umetna inteligenca, udeležili tudi delavnic, na katerih so se pogovarjali o različnih pogledih na tematiko, predvsem pa so jih spodbudile k temu, da so sami začeli kritično razmišljati o stereotipih, predsodkih, odnosu posameznika do družbe in obratno. Ustvarili so niz fotografij in zapisov, ki so temeljili na opazovanju drug drugega in odkrivali različne plasti pomembnega vprašanja – Kaj je tisto, kar človeka določa?

Tehnologija in človek se počasi zlivata v eno; težko razločimo, kdo je na drugi strani ekrana; morda se bomo prav kmalu pogovarjali z umetno inteligenco, ki bo spretno zabrisala mejo med digitalnostjo, materialno realnostjo in nas prelisičila, da ji bomo verjeli. Kaj nam bo povedala in kam nas bo popeljala v prihodnosti? Vse to so vprašanja, s katerimi se ukvarja projekt; predvsem pa postavlja temelje za nadaljnje raziskovanje identitete umetne inteligence, ki nas spremlja (in opazuje) na vsakem koraku.