Ideja, da se odpravimo na morje in počitnice preživimo v letovišču, se je začela uveljavljati v 19. stoletju. Z razmahom industrijske dobe je modna muha aristokratov začela osvajati vse širši krog družbe in obljuba zdravnikov, da je morje dobrodejno, če ne kar nujno za ohranjanje zdravja modernega človeka, je proti koncu stoletja osvojila tudi delavski razred. 

Južna železnica je leta 1857 Ljubljano povezala z morsko obalo in Trstom. Parniki so omogočili, da se je na tedanji »avstrijski rivieri« začel razvijati Portorož. Prvi turisti pa so v tistih dneh prihajali z Dunaja in iz ogrskih krajev. 

Ljubljančani so začeli obmorska letovišča odkrivati šele v desetletjih med obema svetovnima vojnama. Ekonomski vzpon in lagoden življenjski slog sta sicer ostala večini še naprej nedosegljiva, je pa začela z organizacijo Jadranska straža zoreti pomorska zavest, skupaj z jugoslovanskim duhom. 

Šele v času Jugoslavije, v drugi polovici 20. stoletja, so slovenski turisti z »modernim načinom življenja« postali množični obiskovalci morske obale. Večina jih je morje prvič videla in v njem zaplavala z uveljavitvijo sindikalnih počitnic, ki jih je omogočila splošna pravica do večdnevnega in plačanega letnega dopusta.