Prvotno angleška zamisel se je začela uveljavljati v 19. stoletju kot modna muha aristokratov, z razmahom industrijske dobe in njenimi pridobitvami, kot je bil denimo parni stroj, pa je začela osvajati vse širši krog družbe. Parniki in hlaponi so celino povezali z obalo, in tako je lahko obljuba zdravnikov, da je morje dobrodejno, če ne kar nujno za ohranjanje zdravja modernega človeka, proti koncu stoletja osvojila tudi delavski razred – in obmorska letovišča so postala izletniški cilji, tudi za kratek oddih ob koncu tedna.

Razstavljene razglednice, fotografije, slike, predmeti in oblačila spomnijo, da je Južna železnica leta 1857 tudi Ljubljano povezala z morsko obalo in Trstom. Parniki so omogočili, da se je na tedanji »avstrijski rivieri« začel razvijati bodoči slovenski nobel kurort, Portorož. Prvi turisti so v tistih dneh prihajali z Dunaja in iz ogrskih krajev. Maloštevilni Ljubljančani so začeli obmorska letovišča odkrivati šele v desetletjih med obema svetovnima vojnama. Takrat je začela z organizacijo Jadranska straža zoreti tudi pomorska zavest, skupaj z jugoslovanskim duhom. Ekonomski vzpon in lagoden življenjski slog sta ostajala večini Ljubljančanov še naprej nedosegljiva, razen redkim, ki so si lahko kupili tudi že svoj avto, kar jim je omogočilo vožnjo do morja, ali pa si privoščili križarjenje s parnikom po Sredozemskem morju. Šele v času Jugoslavije, v drugi polovici 20. stoletja, so slovenski turisti z »modernim načinom življenja« postali množični obiskovalci morske obale. Večina jih je morje prvič videla in v njem zaplavala z uveljavitvijo sindikalnih počitnic, ki jih je omogočila splošna pravica do večdnevnega in plačanega letnega dopusta. Popularna izjava »gremo na morje« je postala tudi refren skladbe, ki je prvič zazvenela na prireditvi Slovenska popevka leta 1974; besedilo in glasbo zanjo je napisal kitarist Zoran Crnkovič. Popevka je še v osemdesetih letih 20. stoletja spremljala obiskovalce jadranske obale, ki so se tja podajali s kopalkami v torbi in z veliko dobre volje.

Nostalgični spomini na tiste dni in na pot na morje marsikoga še zdaj navdajo s hrepenenjem po tedanjih občutkih, spontanosti in hipnosti ideje – »Gremo na morje!« Vse to je povezano z danes izgubljenim občutkom, da se je ob odhodu z zaprtjem domačih vhodnih vrat začela svoboda, začeli so se dnevi na prijetnem vetrcu in v slanem hladu morja, prekriti s tančico skrivnosti, saj je večina drugih ljudi za to, kje smo bili in kaj smo v neskaljenih, neprekinjenih počitnicah na morski obali počeli, izvedela šele po našem klicu iz javne telefonske govorilnice, najverjetneje pa šele ob našem prihodu nazaj domov ali ko je v nabiralnik prispela razglednica z nekaj skopimi izrazi zadovoljstva.