Spominjanja, spoznanja in vedenja Josipa Korošca
Za vsem, kar proseva, je neskončnost
in samo ena svetloba.
Bivanje vsega, kar je bilo, obstaja in bo.

Za likovna dela Josipa Korošca je pomembno kadriranje. Pri vseh njegovih stvaritvah gre za natančno izbrane kadre, ki postanejo predmet njegovega natančnega opazovanja. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so risbe postale pravi risarski dnevnik oblik rastlin in predmetov, ki jih je natančno poustvaril. Po njih samih zarisuje konture in njihovo zunanjo obliko. Pri nekaterih risbah opušča barvne značilnosti njihove površinskosti, opuščenost pa nadomesti belina osnovnega nosilca njegovih likovni del, ki je papir.
Če je bila v njegovih zgodnjih slikarskih delih svetloba, ki je prosevala izpod posameznih lokalnih površin, pritajena (a nikoli prikrita), je v risbah iz zadnjega obdobja postala likovna uresničitev njegove želje po dokončni in edini svetlobi, ki ustvarja bivanje na tem svetu.
Svet prebivanja ljudi in oblik je enostaven, nikakor pa ne preprost. Josip Korošec ga v svojih likovnih delih uresničuje do popolnosti kot bivanje stvari, ki jih sicer vedno vidimo, a jih ne opazujemo in o njih ne razmišljamo. Predmetni svet je del našega bivanja. Lepota njegovih umetnin je v skrajni svobodi pri izbiri vsega, kar vidi. Njegova svoboda je izbor barv, ki se natančno ujema z videzom predmetov in prizorov. Svet sveta, ki ga likovno ustvarja na novo, je bolj resničen od sveta samega.
— Miloš Bašin, Bežigrajska galerija, 2019 (Iz besedila za katalog)

Nekaj iz beležke spoznanj
Likovno izražanje je mogoče razumeti kot vrsto ustvarjalnih posegov v prostor vidnega, kot procese, v katerih se imaginarno spreminja v prepoznavno vsebino objektivne stvarnosti. Splet čustvenih, miselnih in čutnih kakovosti le-to pomensko umešča v življenje obdobja, ponekod pa celo poglablja v substanco časa. Gotovo so pri tem prvine izražanja velik izziv, saj s svojimi lastnostmi, načinom in spretnostjo rabe omogočajo uresničitev zamisli, oziroma z izjemno metamorfozo navdiha soustvarjajo dejanski nastanek likovnega subjekta. Nedvomno so te temeljni dejavnik, katerega aktivna ali posredna prisotnost sega v njegovo snovno in vsebinsko bistvo. Značajske lastnosti, celo samozadostnost črte, barve, ploskve in volumna so v genezi posameznega dela usodne, saj njihovo razsežnost in pomenskost določa predvsem sposobnost in izkušenost izvedbe v danih okoliščinah ter intuitivno prepoznavanje in opora izraznim zmogljivostim omenjenih prvin.
Prvine, kot sta tudi črta ali barva, so torej dejavniki, ki skupaj s pobudnikom ustvarjalnih procesov humanizirajo izbrane vsebine v vrednote časa. Tudi zato so zaveza njihovemu ohranjanju in navdih k novim spoznanjem.
— Josip Korošec, Bežigrajska galerija, maj 2019 (Iz besedila za katalog)

Josip Korošec je bil rojen 11. aprila 1941 v Sarajevu, osnovno šolo in gimnazijo končal v Ljubljani in 1966. leta diplomiral iz umetnostne zgodovino na Filozofski fakulteti v Beogradu. Od 1969. je bil profesor na Gimnaziji Ljubljana - Šentvid. Od 1980 leta zaposlen na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije kot samostojni svetovalec za področje varovanja naravne in kulturne dediščine in izobraževanja. Od leta 1988 je bil direktor Restavratorskega centra Republike Slovenije. Doktorski naziv je pridobil leta 1997 na Oddelku za Umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani kjer je predaval Umetnost starega veka, Specialno metodiko in Restavratorstvo v obdobju 15ih let. Kot raziskovalec, pedagog, svetovalec ali restavrator je sodeloval z določenimi znanstvenimi, visokošolskimi in univerzitetnimi ter kulturnimi ustanovami v Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Združenih državah Amerike, Kitajski, Izraelu, Nizozemski. Svoje aktivno delo je končal kot svetnik za restavratorstvo.
Poleg pisanja strokovnih gradiv, obsežnega opusa raziskovalnih risb, oblikovanja knjig in revij je imel tudi nekaj samostojnih razstav doma in v tujini (Italija, Francija, Hrvaška -Muzej Mimara v Zagrebu in Gradska galerija v Puli, Črna gora- Muzej Galerija v Tivatu, Slovenija-Pilonova galerija v Ajdovščini in Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici). Predstavljal se je tudi na skupinskih razstavah doma in v tujini (Srbija- Sombor, Črna gora-Tivat, Španija-Barcelona, Hrvaška- Muzej Mimara v Zagrebu, Slovenija Mestna galerija Ljubljana in Bežigrajska galerija 2 Ljubljana itd.).
Za svoje delo je prejel državno odličje in nekaj nagrad in priznanj doma in v tujini ter Nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo (2016).
Nagrade:
- Odkupna nagrada na »I. izložbi Svet u kome živimo«, Beograd, Srbija, YU, 1972
- Druga nagrada  in odkupna za »II. izložba Svet u kome živimo«, Beograd, Srbija, YU 1973
- Nagrada žiria na VI. Trienalu savremenog Jugoslovenskog crteža, Sombor, Srbija, YU, 1978
- Odkupna nagrada KS Slovenije, Razstava DSLU, Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana,1980
- III Premio de Dibujo Artistico G. Perez Villaamil, Ferrol, Španija,1989

Otvoritev: Sreda, 29. maj 2019, ob 19:00.