Avtohtono in kozmično /
Podoba pisave in pisava podobe
Pristojnost Otona Glihe (1914–1999) kot slikarja pisave, slikarja zemlje in slikarja kulture  uteleša eno izmed avtorjevih zamišljenih, pa tudi prvotnih slikarskih izvorov: slikarjevo osebno vizijo lastnih domišljij in nikoli do konca razdelane sinhronosti med staroslovansko glagolico, vklesano v kamen, in tipskimi prisvojenimi primorskimi suhozidi – gromačami. Suhi zidovi so že od prazgodovine in antičnih časov z rokami živinorejcev in poljedelcev razmejevali prostor in označevali meje obdelovalne zemlje ter območja za pašo živine. Iz tega je viden tudi postopen proces agrarizacije prisvojenega prostora. Videti je, da je to Glihova notranja podoba, prapodoba, stkana in prepletena iz nikoli povsem ozaveščenega prvotnega znaka – podobe – pisave,  imaginarnega piktograma in nato projicirana v stvaren motiv, ki je slikarsko posplošen in izločen iz celote. Umetnikov duh biva tako v enem kakor tudi v drugem. Druga značilna Glihova določilnica se kaže v postopni redukciji videnega, njegovega transponiranja igre med konkretnim krajinskim motivom in njegovim postopnim abstrahiranjem v svojevrsten avtorski pečat – slikovni avtogram. Ta se je pojavil v 50-ih letih 20. stoletja v številnih variacijah linijskega in oblikovnega, večinoma obarvanega substrata, ustvarjenega z njemu značilno kaligrafijo linije in kromatike, kakor tudi v akromatičnih dvojnostih risb.    
© Željko Marciuš

 Oton Gliha se je rodil 21. maja 1914 v Črnomlju v Sloveniji. Med leti 1933 in 1937 je študiral slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu (njegovi profesorji so bili: Maksimilijan Vanka, Omer Mujadžić, Joza Kljaković, Marin Tartaglia, Ljubo Babić, Tomislav Krizman). V letih 1938 in 1939 je študiral v Parizu. Živel je v Zagrebu na Hrvaškem, kjer je 19. junija 1999 umrl.