Predmet in njegova snov
Snov ostaja ista.
Predmetnost tudi.
Oblike tudi.
V barvah je vse kot pred desetletji.
Izpod njih seva pritajena in vidna svetloba.
Nekoč je bilo kot bo vedno.
Vsak lahko izbere, če vidi.
Pred vsakim dejanjem bi moral biti razmislek.
Prav to uresničuje v svoji likovni umetnosti
Emerik Bernard.
Njegovo likovno ustvarjanje je prav to.
Njegova likovna dela so prav to.
Biti znotraj svojih in jih preje opaziti, opazovati
in do konca razmisliti.
Ustvaril je slikovni svet, ki je dokončen. Popoln.
V svoji biti in zavedanju.
— Miloš Bašin ©

Morda
Zdi se, da je tako imenovani "neprizadeti" odnos do zunanje povrhnjice, ko skuša človek s čim večjim znakovnim zamahom dojeti njeno snovno razsežnost, vsaj z umetniškega vidika  kar   preveč behavioristično omejen. Na umetniškem pod­ročju namreč strogo omejeni stiki s stvarnostjo  kaj malo povedo, saj enosmerna osredotočenost neustrezno odreja umetniško naravnanost do sveta in omejuje dinamične stike. Čutno intenzivnejša dogajanja so v področju želje, kajti v njegovi afektivni strukturi so najbrž skušnje podrejene občutkom. Zato je v področju želje marsikaj odvisno od celovitega napotka, pri čemer dopolnjujejo zaznave dednosti, skustveni, osebni in socialni vpletki v nekakšnem kibernetiziranem pretoku, ki se niti ne preliva povsem navzven, v okolje, niti povsem navznoter, v psiho, marveč se staplja v celostne občutke. To pa moderni likovni doktrini,  ki skuša manipulirati predvsem s snovjo in hkrati zadržati kritični pregled nad njo, najbolj ne ustreza.
Senzorna psihologija ji sicer ponuja izhod iz njenega lastnega nasprotja, ko uči, da je mogoče uravnotežiti nenormalne občutke s povratnimi zvezami. A kaj, ko vodijo naknadne korekture prej ali slej iz področja čustvene vzbujenosti na raven spoznavanja in mišljenja. To pa  pomeni,  da izgublja snov zaradi vzvratnih kontrol, introspekcije in analize svojo celostno prepričljivost, senzorni stiki pa energijski naboj.
— Emerik Bernard, odlomek iz besedila, 2000, Edicija Hyperion, Koper ©

Emerik Bernard se je rodil 22. septembra 1937 v Celju. Med letoma 1955 in 1960 je obiskoval Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1965. Leta 1968 je končal podiplomski študij za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana.
Leta 1986 je  prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti. Živi v Logatcu.