Izidor Urbančič, ki je svoje umetniške izraznosti dosegel predvsem na področju slikarstva in kiparstva, je z različnimi pristopi pomembno zaznamoval svoje ustvarjalno delo tudi z risbo in grafiko. V petdesetih letih minulega stoletja, ko se je povsem posvetil slikarstvu, ga prepoznamo po intimnih, magičnih ali simboličnih slikarskih podobah, pogostoma s trpko sporočilnostjo. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začne ustvarjati tudi kipe. Z izbiro novih materialov, se usmeri v oblikovanje male plastike in se izrazi v značilnih razgibanih in iskrivo razigranih kipih.
V obzorjih in nad obzorji
Pregledna razstava Izidorja Urbančiča predstavlja risbe, slike in kipe, ustvarjene med letoma 1956 in 2000, ki v risbah in slikah vključujejo krajino tako v različnih risarskih tehnikah na papirju, v tehniki oljnega slikanja na les, kar ni bilo pogosto v slovenskem slikarstvu, kot likovnih možnostih ustvarjanja kipov iz gline, žgane gline in tudi njihovih odlitkov v bron. V izbor so uvrščena dela vse od realističnega slikarstva, minimalističnega in geometričnega izraza v risbah in slikarstvu do kipov. Kipe je začel ustvarjati po udeležbi likovne kolonije v Ribnici na Dolenjskem leta 1985, kraju, ki slovi po lončarstvu. Prav tam še nekateri lončarji ustvarjajo kipce v obliki konjev in ptic, ki imajo zadnji del oblikovan v ustnik, zato je nanje mogoče piskati. Ob strani tovrstnih kipov in piščali so luknje, ki jih je mogoče izmenično prekrivati in tako ustvarjati nekajtonsko glasbo, denimo poltonsko glasbeno lestvico. Večinoma so tako upodobljene udomačene ptice – kokoši in petelini. Prav tam je našel navdih za ustvarjanje kipov, in sicer kipov konj v tridimenzionalni različica konja, ki ga je naslikal leta 1959 (Črno sonce, olje, les, 55 x 70 cm). V naslednjih letih in vse do leta 2000 je ustvaril veliko slik, za katere je značilen nočni nebesni svod. Znova in znova se je ustvarjalno vračal k pejsažu.
Izidor Urbančič je ustvaril številne podolžne in pokončne slike s praviloma nizkimi obzorji. Tradicionalne, navidezne črte, ki razmejujejo prostor zemlje in neba, je ustvarjal na različne likovne načine. Na slikah iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja je obzorje zakrito in izginja v prvem planu. Prav neskončnost je tista vizualna predstava avtorjevih likovnih del, ki implicira svobodo kot metaforo. Ne samo zaradi krajin z oddaljenimi obzorji, temveč tudi zaradi različnih načinov podajanja prostora in njegovega brezkončnega videza. Prav te vplivajo na nastanek slik z upodobitvami biomorfnih tvorb narave sredi nočnega neba. Črna, ki je navidezno v zadnjem planu, je simbol neskončnosti, čeprav lahko obenem deluje vizualno tudi kot ploskev v drugem planu podobe. Pogled, ki se zaustavi na njih, ostane enoten − ni razdeljen ali potujoč po podobi, ampak je osredotočen na celoto. Detajl v teh podobah predstavlja manjša ploskev. Črte zaokrožujejo oblike ali pa imajo kot perspektivično usmerjen likovni element funkcijo uprizarjanja prostora.
Miloš Bašin

Izidor Urbančič se je rodil  4. aprila 1925 v Ljubljani. Leta 1951 je diplomiral na Likovni akademiji v Ljubljani (slikarstvo) in se vpisal na specialko za slikarstvo (prof. Gabrijel Stupica), ki jo konča leta 1953. Študijsko je potoval v Francijo (1955) in Italijo (1956).
Kot likovni pedagog je poučeval likovno vzgojo na gimnaziji v Zagorju ob Savi, na nižji gimnaziji v Polju pri Ljubljani in na Srednji aranžerski šoli, Šolski center za blagovni promet v Ljubljani in na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.
Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini. Sodeloval je na številnih slikarskih (Prilepu (1955), Izlakah (1963, 1973), Novem Pazarju (1976), Ribnici (1985, 1986)…in kiparskih kolonijah doma in v tujini. Ustvarjal je slike, risbe, kipe in grafike.
Umrl je 12. februarja 2000 v Ljubljani.

_______

Za restavriranje slik se zahvaljujemo Restavratorskemu ateljeju Bogovčič, Triptih d.o.o, Ljubljana, Škofja Loka