Intra_fluks, simpozij ob razstavi Saša Spačal: Zemljestik

Saša Spačal: Vstop v intra_fluks

Zemlja je potopljena v planetarni metabolizem snovi, ki krožijo med litosfero, atmosfero, hidrosfero in biosfero. Biogeokemijsko kroženje med sferami poganjajo povratne zanke presnove mikroorganizmov, ki povezujejo vse biološke in tehnološke akterje v intra_fluksu izmenjav in odnosov. Z vdihom in izdihom človek vzpostavi intimno vez s planetom, a kaj se zgodi, ko ta postane tehnološko mediirana? Kakšna bo doza, kdo jo odmeri in kdo preživi? Geopolitičnost planetarne presnove ni naključje, ampak tudi rezultat odločitev in diskurzov v povratni zanki sodobnega tehnološko posredovanega kontinuuma med okoljem in kulturo.

Saša Spačal (Ljubljana) dela na presečišču intermedijske umetnosti, raziskovanja živih sistemov in zvočnih frekvenc. Osredotoča se na post-človeški kontinuum, kjer ljudje obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov ekosistema, in ne kot njegovo središče. Zato je opustila kartezijski sistem klasifikacije in sprejela dejstvo, da se je področje tehnologije razširilo ne samo iz strojne opreme v programsko opremo, temveč tudi v t. i. "wetware", kar je povzročilo hibridne pojave v mehanski, digitalni in organski logiki. Njena dela so bila predstavljena na prizoriščih, kot so Ars Electronica (AT), Narodni umetnostni muzej Kitajske (CH), Prix Cube (FR), Transmediale (DE), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (SI), Kulturni center Onassis (GR), Cynetart Festival (DE), Galerija Kapelica (SI), Device_art (HR) in Art Laboratory Berlin (DE). Bila je med častnimi omembami Prix Ars Electronica, nominirana je bila tudi za Prix Cube.

Čas predavanja: 30 min

Karolina Sobecka: Ogljikovi cikli in vezave

Trenutne rahle, a nezanemarljive spremembe v planetarni distribuciji ogljika kažejo na pomembnejšo motnjo zemeljskega sistema in ustvarjajo prerogative za merjenje, razumevanje in nadzor ogljikovih tokov z vidika planeta in ekonomije. Ogljik, pa naj bo ta vsebovan v prodajnem blagu in emisijah, naj ga premikajo naravni procesi dihanja in presnove, ali pa se z njim trguje v obliki ogljičnih kreditov in emisijskih nadomestil, je postal informacijski signal sodobne kibernetske paradigme okoljskega upravljanja. Metafora harmoničnega ogljikovega cikla, ki se sam uravnava, strukturira naše razumevanje materialnosti, ki jo predstavlja, ter naše poskuse, kako to materialnost nadzorovati, vključujoč naturaliziranje industrijskih in ekonomskih praks v ciklično trajnostne. Lahko preoblikujemo staccato ritmov in kadence izmenjav ogljika na način, ki nam bo pomagal k boljšemu razumevanju celotne slike?

Karolina Sobecka je umetnica in oblikovalka, ki deluje na preseku umetnosti, znanosti in tehnologije. Preučuje družbene strukture, ki tehnološke spremembe izkoriščajo, se jim upirajo ali pa jih omogočajo. Razstavljala je mednarodno, med drugim v V&A, Narodnem muzeju umetnosti na Kitajskem, v MoMa Filmu, ZKM, Marfa Dialogues ter Science Gallery, in je prejemnica številnih nagrad, med drugim nagrad Creative Capital, NYFA in Fundacije Princess Grace. Sobecka je ustanoviteljica studia Flightphase in predavateljica na institucijah, kot so School of Art Inštituta v Chicagu, Rhode Island School of Design in New York University. Trenutno deluje kot raziskovalka na HGK v Baslu v Švici.

Čas predavanja: 45 min

Regine Rapp: Proti performativnosti medsebojne povezanosti. Refleksija del Saše Spačal

V postčloveškem oziroma postantropocentičnem pogledu na svet še vedno ohranjamo subjektivni vidik, vendar je ta decentraliziran, prisvajajo pa si ga nove oblike združb. Nič več nismo individualni, temveč postajamo kolektivno človeški, fungusni, bakterijski in virusni akterji, ki nas delajo to, kar smo. S te točke se lahko premaknemo navzven v svet, v katerem smo le del toka interakcij in postajanja v tandemu z mnoštvom drugih. Prav te okoliščine oblikujejo pogoje za performativno estetiko in etiko dela Saše Spačal. Njeni projekti ponujajo vznemirljive (bio)tehnične strategije za vzpostavljanje medsebojne povezanosti. Ne da bi kadarkoli izgubila umetniško vrednost estetske izkušnje, Saša Spačal uporablja znanstveno vednost in laboratorijsko prakso za vzpostavljanje posebnih soočenj, posredovanih prek ne-lingvističnih oblik zavesti in izmenjav – te so zvočne, elektronske in metabolične. Njihovi rezultati nam ponujajo nov repertoar za iskanje ponovnega stika s svetom.

Regine Rapp je teoretičarka umetnosti, kuratorka in direktorica Art Laboratory v Berlinu. Njene raziskave se osredotočajo na umetnost 20. in 21. stoletja, na instalacije, teorije besedila in slike ter povezovanje znanosti in umetnosti. Na Burg Giebichenstein Kunsthochschule Halle je med 2010 in 2013 učila umetnostno zgodovino kot asistentka. Kot soustanoviteljica Art Laboratory Berlin (2006) je raziskovala in kurirala številne razstave, seminarje in konference (Time and Technology, Synaesthesia, [macro]/[micro] biologies), svoje raziskovalne ideje pa je tudi mednarodno predstavila. S Christianom de Lutzom je zasnovala dve mednarodni interdisciplinarni konferenci: Sinestezija. Razprava o fenomenu v umetnosti, humanistiki in (nevro-) znanosti (Synaesthesia. Discussing a Phenomenon in the Arts, Humanities and (Neuro-) Science) leta 2013 in Nečloveški akterji v umetnostni kulturi in teoriji (Nonhuman Agents in Art Culture and Theory) leta 2017. Njena publikacija [makro]biologije&[mikro]biologije. Umetnost in biološko sublimno v 21. stoletju ([macro]biologies & [micro]biologies. Art and the Biological Sublime in the 21st Century) je izšla leta 2015. Trenutno je raziskovalka na oddelku za aplikativno in molekularno mirobiologijo na Tehniški univerzi v Berlinu. Tam se specializira v povezovanju znanosti in umetnosti.

Čas predavanja: 30 min

Chris de Lutz: Prst in kultura nečloveško/človeškega vmesnika

Kultura dobesedno prihaja iz prsti. Beseda kultura izhaja iz lat. cultura, kar pomeni "obdelovanje zemlje, dejavnost pripravljanja zemlje na pridelke". Danes smo, z izjemo besede agrikultura, pozabili na prvotni pomen kulture ter ga zakopali pod bolj urbane definicije. Kljub svoji fascinaciji s tehnologijo pa je naše preživetje še vedno odvisno od zemlje ter od ravnovesja mineralov in mikroorganizmov v njej. Pred tremi leti je UNFAO opozoril na krizo prsti: letno je uničenih 12 milijonov hektarjev rodovitnega zgornjega sloja prsti. Če povzamemo: morda smo le še kakšnih 60 žetev oddaljeni od katastrofe. Da bi osvetlili to krizo in zgradili most iz naše postmoderne kulture nazaj k prsti, ki nas vzdržuje, se lahko umetniki pomaknejo prek romantiziranja agrarnega proti sodelovanju z znanostjo. Predavanje bo predelalo znanost prsti na primerih umetnikov kot so Yashas Shetty, Suzanne Anker, Alexandra Toland in Saša Spačal.

Christian de Lutz je kurator in vizualni umetnik, ki prihaja iz New Yorka. Kot soustanovitelj in eden izmed direktorjev Art Laboratory Berlin (ALB) je kuriral več kot 40 razstav, med drugim serije Time and Technology, Synaesthesia in [macro]biologies & [micro]biologies. Njegovo kuratorsko delo se osredotoča na vmesnik umetnosti, znanosti in tehnologije v 21. stoletju, predvsem na BioArt, DIY Science in omogočanje sodelovanj med umetniki in znanstveniki. Je avtor številnih člankov v periodiki in knjižnih publikacijah. Njegova zadnja publikacija [makro]biologije&[mikro]biologije. Umetnost in biološko sublimno v 21. stoletju ([macro]biologies & [micro]biologies. Art and the Biological Sublime in the 21st Century) teoretsko reflektira na program Art Laboratory Berlin med leti 2013 in 2015. Njegovi nedavni projekti vključujejo serijo razstav, delavnic, predavanj in konferenco Nečloveške subjektivnosti in nečloveški agenti (Nonhuman Subjectivities and Nonhuman Agents).

Čas predavanja: 30 min

Ida Hiršenfelder: Iz kronike teraformiranja planeta Zemlje

Poseganje v pokrajino v planetarnem obsegu zahteva predvsem, da človek, kultura ali civilizacija sebe postavijo izven planeta. Najprej se moramo počutiti izvzete, da lahko Zemlja postane predmet naše manipulacije, ne glede na vzgibe, ki jih ob tem gojimo; naj si bodo dobrohotni (s sajenjem semen in “obavljanjem” Zemlje) ali zlobni (z uničevanjem za denarno korist) ali skrbniški (z geoinženiringom in "zdravljenjem” Zemlje). Teoretiki, kot sta Timothy Morton ali Donna Haraway, si prizadevajo najti koncepte, ki spodbujajo bivanje na Zemlji brez takšnih nepovezanosti. Hkrati umetniki/ce, ki delajo z Zemljo kot s subjektom, predlagajo intra-subjektivno razmerje, da bi naredili pogoje za odpravljanje ustaljenih uničujočih odnosov, da ne bi postali niti negovalci niti uničevalci, temveč bi se potopili v kolektivni um in postali eno z mnoštvom. Videoposnetek temelji na odzivni kinetični instalaciji Sonoseizmična Zemlja, ki je nastala v sodelovanju s Sašo Spačal.

Ida Hiršenfelder dela na področju zvočne in medijske umetnosti. Od leta 2011 je bila članica zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra. S Sašo Spačal sta umetniški sodelavki in soustanoviteljici Iniciative za ženske z občutkom za tehnologijo, znanost in umetnost. Z medijsko umetnico Robertino Šebjanič in zvočnim umetnikom Alešem Hiengom – Zergonom so predstavili svoje delo na festivalu Ars Electronica (2016). Njena zvočna dela pod psevdonimom beepblip so bila predvajana na radioCona in radia.fm.

Dolžina videoposnetka: 12 min

Predavanja bodo v angleškem jeziku.
Vstop prost.