Odlivanje posmrtne maske je ena najstarejših portretnih kiparskih tehnik. V 19. stoletju je postala še posebej priljubljena, saj je sovpadla z družbenim uveljavljanjem meščanskega razreda, pri čemer so ključno vlogo odigrali tudi muzeji. Posmrtne maske za skupnost pomembnih osebnosti so delovale kot medij, vpet v natančno strukturirane politične in družbene projekte. Društvo za domače raziskave se je s sodelavci lotilo raziskave tega pojava in prakse.

Razstava se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost. V sodobno prakso odlivanja posmrtnih mask nas je uvedel Viktor Gojkovič, akademski kipar, ki je za svoje delo na področju restavratorstva prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo. Prvo posmrtno masko je odlil leta 1963 in odliva jih še danes. Nekaj se jih je znašlo tudi v spletni bazi podatkov o posmrtnih maskah v slovenskih knjižnicah, muzejih in arhivih, ki jo v Društvu za domače raziskave urejamo v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino. Posmrtne maske pa so lahko tudi vir navdiha. Utopljenka iz Sene (L'Inconnue de la Seine) že stoletje privlači umetnike (eno od replik njene posmrtne maske najdemo celo v Plečnikovi zapuščini) in že več kot petdeset let posoja svoje obličje lutki za vadbo umetnega dihanja (znani kot "Ančka"). Več generacij teh lutk hranijo tudi na Rdečem križu Slovenije.

Razstava Odlivanje smrti je del raziskovalnega projekta TRACES (Posredovanje spornih kulturnih dediščin z umetnostjo: od intervencije h koprodukciji), ki ga financira Evropska unija (Obzorje 2020). V Mediașu, Krakovu, Ljubljani, na Dunaju, v Berlinu, Edinburgu in Belfastu so se vzpostavile delovne skupine, ki smo jih poimenovali "ustvarjalne koprodukcije". V njih enakopravno sodelujejo umetniki, znanstveniki in upravljavci kulturne dediščine. Projekt TRACES želi preseči uveljavljeno prakso umetniških posegov in posebno pozornost posveča razvoju metodologij sodelovanja umetnikov pri interpretacijah morebitne sporne kulturne dediščine.