Razstava Fotozgodbe 35 je strnjen pregled treh desetletij in pol fotoreporterskega dela fotografa, ki je zaznamoval tako slovenski medijski vizualni prostor kot tudi področje izvirne avtorske fotografije. Skozi izbrane fotozgodbe razstava razkriva raznolike tematike, med katerimi so nekatere avtorja zaposlovale skozi celotno obdobje, druge pa so pomenile posamezne projekte v luči vsakokratnega aktualnega dogajanja.  

Z določeno nostalgijo, predvsem pa s kritične distance vzbuja razstava reminiscence na klasično obliko fotoeseja, kot so jih v svoji zlati dobi poznali svetovni ilustrirani časopisi, med njimi denimo Life, Look, Picture Post, Berliner Illustrierte Zeitung in VU, začenši z njihovim razvojem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja ter vse do zatona v začetku sedemdesetih let – domnevno zaradi prevlade televizijskega medija. Četudi fotoesej v slovenskem medijskem prostoru pravzaprav nikoli ni imel svojega pravega mesta, je pionirjem v uredništvih fotografije posameznih časopisov uspelo vzpostaviti legitimno mesto fotografije znotraj dnevnega tiska ter drugih časopisov in revij. Danes se fotografija in z njo fotoreporter morda bolj kot kadarkoli prej borita za svojo pravico do obstoja v časopisu in njegovem uredništvu; kljub temu pa je fotoreporter, kot je Jože Suhadolnik, z močnim avtorskim izrazom zmogel poseči dlje – se s časopisne strani preseliti v galerijo, zin, fotomonografijo – kjer njegova fotografija postaja redkost, muzejski ali umetniški objekt. S tem pa opozarja na izgon iz svojega primarnega prostora, ki sta ga bolj kot pojav novih medijev zakrivili težnja po senčenju preveč zgovornih vizualnih sporočil o resničnosti sodobne družbe in preračunljiva neokapitalistična logika, ki je zajela tudi domnevne glasnike demokracije.

Istanbul, Černobil, Armenija, Jutra v Rusiji, Zatolminski sirarji, Eritreja, Cirkus, Punk, Mehika, Rawnsk pust, Begunci, CUDV, Trbovlje in Auslanderji je 14 v fotoeseje preoblikovanih ciklov, ki jih je Suhadolnik vzporedno s svojim fotoreporterskim delom zadnjih 35 let ustvarjal s posebno mero osebne poetike in ki so hkrati kompleksna pripoved o karieri avtorja, ki z občutljivim, kritičnim, a vključujočim fotografskim pogledom zlahka premaguje geografske in časovne premike. Ima pretanjen občutek za zaznavo drugačnosti, subkulture, skupnosti, ki jih v družbi morda dojemamo kot povsem obskurne, skozi njegov fotografski objektiv pa pridobivajo legitimnost soobstoja znotraj naše civilizacije in polpretekle zgodovine. Nezmotljivo avtorske, dokaj, a ne izključno zveste dokumentarnosti, nosijo njegove fotografske zgodbe v sebi rezko zagonetno noto, utesnjen občutek pričakovanja, slutnjo praznine, ki pa je pravzaprav veristična pripoved ali vsaj fotografovo občutenje pojavne realnosti. Suhadolnikova črno-bela tehnika pogosto presega samo sebe – iskanje svetlobe v plemenitih črninah vodi v črno-črno avtorjevo izpoved, v kateri lahko gledalec odkriva tisočere barve njenega sporočila.

—Marija Skočir