Devetdeseta leta so veljala za čas optimizma, ko naj bi se na horizontu samostojnosti zarisovala lepša prihodnost. Danes na to obdobje gledamo z drugimi očali in v luči globalne perspektive kaže ponovno premisliti, kaj se je v tem času "zares" zgodilo. Pozoren pogled nazaj pokaže, da optimizem tranzicije ni bil tako monoliten. Le namišljena zgodba o uspehu je bila glasnejša. Arhitektura je sicer smelo gradila novi svet, a umetnost je o tem vztrajno dvomila. Za ustvarjanje svoje zgodbe je kazala drugačno podobo prostora. Ali bolje, poskušala je razkriti razpoke tistega, kar je bilo v zanosu raje spregledano ali zamolčano.

Glede na to, da je kuratorski izbor nastal na podlagi opazovanja uporabe prostora in arhitekture v video delih, se postavitev razstave ukvarja z vprašanjem, kako izbranim videom dati primeren prostor, ki bo vsebino tudi nagovarjal. Razstava posledično vodi obiskovalca skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Disciplina, Vrtoglavi ptič) do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta in s tem do telesa ("Path of Crazy Wisdom", Park kulture, Konstrukt, Hitro/počasi).

Video-podoba je podobo, ki je osvojila dnevne sobe srednjega sloja, vzela v svoje roke. Z njo je manipulirala, jo razgrajevala, pačila, njene dele postavljala v nove vzročno-posledične situacije, ki so se upirale ustaljenemu pogledu. Razstava z uvodnimi projekcijami obiskovalca animira v smislu celega telesa in ga pospremi do tistih objektov, ki asociirajo na zaprtost, izolacijo, osamo. Navsezadnje o tem govori tudi vsebina del, ki obravnavajo bližnjo preteklost v obdobju od leta 1989 do 2004.

Del sporočilnosti teh videov razkriva odnos do ozadja, arhitekture, prostora. Zastavlja se serija vprašanj: kako vsebina del arhitekturo nagovarja, negira, poudarja? Kakšen je njen pomen znotraj videa v primerjavi z njeno vsakdanjo, ustaljeno podobo? V kakšnem odnosu je video do podobe prostora, predvsem pa: kakšen pomen, če sploh, je nastal z manipulacijo glede na kontekst, v katerem je nastajal?

V času, ko imaginacija o prostoru dobiva nove razsežnosti v smislu gravitacijskega valovanja in se zdi, da naša zmožnost delovanja stopica znotraj meja statusa quo, je razkorak med navduševanjem nad znanostjo in realnostjo pretresljivih dogodkov vedno večji. Morda je prav tehnološko pogojena prihodnost tista, katere preteklost živimo v nenehni razgradnji na poti do izolacije. Izbor video del je le eden izmed segmentov te zgodbe, ki se neprekinjeno ponavlja.

—Nika Grabar

---

Dela na razstavi
Neven Korda/Borghesia: Disciplina, 03:46, 1989
Miha Vipotnik: »Path of Crazy Wisdom«, 09:58, 1993
Sašo Podgoršek, Iztok Kovač: Vrtoglavi ptič, 33:57, 1996
Marko Peljhan: Park kulture, 07:30, 1996
Nataša Prosenc Stearns: Konstrukt, 12:00, 2003
Zemira Alajbegović: Hitro/počasi, 11:47, 2004