Gre za diptih občutja, ki se bo raztezal med dvema galerijama Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Prvi del, naslovljen It feels like tiptoeing on the edge [of euphoric sense of beauty], bo našel mesto v Kulturnem centru Tobačna 001, drugi, A place where flowers borrow colours [from those who sing], v Galeriji Vžigalica.

---

Soba.
Znotraj nje je druga soba, ki čaka, da se izoblikuje.

: Nekoč sem ujela metulja. Malo je manjkalo, da bi se mi zdrobil med prsti, ko sem mu zašepetala: "Vedno znova se vračam od tam, kjer si rože izposojajo barve tistih, ki pojejo."

: Ko sem pokleknil k tlom, sem prislonil ustnice ob hladno kožo sivega kamna, ki je počival ob mojih stopalih.

: Morda bosta odšla, sem si rekel. Morda bo med njima zrasel gozd. 

A melodije bodo ostale.
Morda bosta prerasla obleke, a čevlji bodo opravili svoje.
Pojdi, ljubezen. Ne ustavi se.
Še vedno si ponavljam: "Okleni se sijaja v njunih očeh; povsem mogoče je, da je to najlepša pokrajina, kar jih boš kadarkoli videl."

Desetletja kasneje se je moja koža spremenila v gobe. Glava je postala pest gline in volja se je prelevila v belo zastavo, v velik kos svilenega blaga, ki poplesava v vetru.
Moji zobje so tipke srednjeveških orgel, renesančnega klavirja, takšnega, na kakršnega je igral Bach ... slišiš ... slišiš njegov zvok? Mikrofon sem si zaril globoko v notranjost trebuha, bližje središču, utripajočemu središču, bližje najtoplejši tekočini v centru zemlje.
Tisto, kar je ostalo od mene, obrnjeno navzven kot žep, je nežno oprhala agua de vida.
Pil sem zlato.
Si kdaj videl aluminijaste odlitke mravljišč? Podobni so strukturi, ki je nastala, ko sem spil zlato in je kalup izginil. Vsi v enem, kot eno telo, hodimo, povsem mirno, a ritem naših korakov grmi v oblakih, ustvarja [presunjive] strele ... risbe na nebu."

Zapiski: črni bazen zavesti (ne pozabi ga temeljito preučiti). Beli oblaki mojih sanj.

Temen, temno vijolični trikotnik še vedno visi v zraku.

— besedilo projekta, avtorja JAŠA in Nina Vidrih

---

JAŠA (Mrevlje-Pollak, 1978, Ljubljana), pogosto sodeluje z drugimi umetniki, Crash in Progress 1999−2005 (Giorgio Andreotta Caló, Simone Settimo, Peter Furlan & Martina de Lugnani), in v zadnjem obdobju z umetniki, kot so Kalu, Junzi, Nina Vidrih, Mark Požlep, Jyrki Riekki & Meta Grgurevič. Živi in dela v Ljubljani, Benetkah in New York-u. Sodeluje z Galerijo On Stellar Rays (New York) in Roso Lux /WEARE.