Tematizirajo kolektivno kodifikacijo življenja v mestih. Z deli v projektu avtorica opozarja na dehumanizirano funkcionalnost mesta in človeka v njem; pa tudi preizkuša meje umetnosti ter ustvarja življenjske situacije, v katerih se je nemogoče izogniti refleksiji funkcije umetnosti. Avtorica se posebej zavzema za premislek o nematerialnem značaju umetniškega doživetja, ki je z materialnim zgolj posredovano.

Lela B. Njatin je osrednji del svojega življenja posvetila literaturi. Vendar se je njena ustvarjalna pot začela konec 70-ih let v polju vizualnega (bila je članica mednarodnega gibanja mail art ter slovenske avantgarde Westeast). Prvikrat je razstavljala na skupinski razstavi Dasevididanekidela (Likovni salon, Kočevje 1980): 3D poezijo, instalacijo in ready-made. K avtopoietičnemu spajanju likovnega in literarnega se je vračala vedno znova, med drugim s performativno instalacijo Nisem hotel vedeti, a izvedel sem (Muzeum, Ljubljana 2005). Po letu 2010 ta veja njene ustvarjalnosti pridobiva novi zamah in nastaja raznolik opus vizualnih del, utemeljenih v konceptualnem premisleku.