Del tega potovanja v nič nas resda v nekem smislu napeljuje na Zabelovo interpretacijo potovanja v prostor podobe, ki je prekinila z reprezentacijo predmetnosti, torej v smeri modernistične lege podobe, v tisti končni horizont slike, stvari, "ki biva mimo naših pojmovnih opredelitev in simbolizacij, za bivajoče, ki ni več naš ‘objekt’, je onstran pojma in je torej ‘nič’" (Zabel 1997:34), a kot opozarja Zabel, le tega "pojmovanja slike kot fluidnega procesa vzpostavljanja in kroženja v ‘vmesnem prostoru’" (Ibid.) ne gre zamenjati s prostorom odprtim za proste, poljubne interpretacije. To specifično slikarsko podobo namreč konstituira, organizira in pojmovno določa digitalni pogled, na kar takorekoč napeljuje prav sopostavitev, ki vzajemno prepleta, ustvarja interakcijo obeh omenjenih modusov podob.

Če v slikarskih delih Nece Falk po eni strani digitalna fotografska in/ali video podoba nastopa kot izhodiščna referenca podobe na slikarskem mediju, pa v okviru teh načel konstruirana slikarska podoba povratno (re)opredeljuje optiko, ali z drugimi besedami, način gledanja in presoje danih, sopostavljenih digitalnih podob. Abstraktno v sliki torej nastopa kot rekonstrukcija bodisi sekvence gibljive bodisi statične digitalne podobe (katere motiv je v osnovi še vedno predmetni svet, le da je popačen) v podobo, ki ne reprezentira neke konkretne predmetnosti, temveč tisto, kar nam morda v današnji vseprisotni HD-resoluciji uhaja; slikarska podoba implicitno reuprizarja, ustavlja nek (očem skriti) moment organizacije čutnega aparata prek "digitalnega zaslona". Morda gre v tem smislu celo za iskanje praga med obema modusoma podob prek vprašanj: pod kakšnimi pogoji lahko v dobi digitalnega mislimo sliko in kako digitalni (aparat kot današnji) način (re)produkcije rekonstruira polje vidnega, ne samo znotraj slikarskega medija, temveč splošneje, kakor tudi polje čutnega, pri čemer velja opomniti, da polja vizualnega, novih medijev in z njimi digitalizacija nastopajo s specifično strateško funkcijo abstrahiranja in homogeniziranja (relacij, vednosti itd.), v vlogi sredstev proizvodnje vrednosti ter razlaščanja dela, s funkcijo, ki je vpeta v širšo (družbeno) matrico globalnega kapitalizma, kolonizirajočo naše vidno in čutno (Beller, Gržinić 2009).

—Jovita Pristovšek

---

Neca Falk je slovenski publiki znana predvsem po svoji izjemni glasbeni karieri, ki jo je zasnovala v sodelovanju s številnimi priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki in producenti ter z izdajanjem samostojnih glasbenih albumov za odrasle in otroke, za katere je bila večkrat tudi nagrajena. Sčasoma je svoje področje ustvarjanje prenesla tudi na področje fotografije, ki ga je zaznamovala s številnimi samostojnimi in skupinskimi fotografskimi razstavami ter fotomonografijo iz leta 1987. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) se intenzivno posveča slikanju in združevanju tega medija z drugimi sodobnimi umetniškimi praksami, predvsem s področja videa in fotografije. Živi in ustvarja v Ljubljani.