Kaj je torej eksperimentalna ali strukturna praksa v okviru določenega medija oziroma izraznega sredstva? V čem se kaže kreativna in eksperimentalna raba tehnologije? Kakšne so metode, tehnike, postopki in značilnosti umetniške govorice v obratu od analognega k digitalnemu, od magnetnega traku k računalniškemu disku, od enokanalnih video del k večmedijskim in novomedijskim projektom? Osredotočili so se na specifiko medijskega jezika in umetniškega izraza v želji, da bi preobrnili prevladujoči diskurz o sodobnih video in novomedijskih delih, ki daje prednost temi ali zgodbi in kontekstu. Projekt gradijo skupaj z umetniki, ki so jih izbrali glede na dolgoletno aktivno delovanje in delo v polju eksperimentalne novomedijske prakse. Od januarja doslej so poleg raziskovanja, razgovorov in tekstov pripravili vrsto odprtih in internih predavanj, projekcij, delavnic, performansov in instalacij Nevena Korde, Marka Košnika in Mihe Vipotnika. Aktivna vključitev raziskovalcev s pisanjem in objavljanjem tekstov in zapiskov na blogu je poteza, s katero želijo vzpostaviti enakovredno odgovornost pri izjavljanju; raziskovalci v besednem in umetniki v avdiovizualnem polju.

Tokratno razstavo v Galeriji Vžigalica sta zasnovala Neven Korda in Miha Vipotnik. Oba sta zelo zgodaj detektirala potencial medijskih praks, s katerimi sta aktivno posegala v javne sfere: Vipotnik že v 70. letih v televizijo, video festivale in galerije; Korda pa v 80. letih v klubsko kulturo in medijske dogodke. Oba se ukvarjata tudi z arhiviranjem lastne prakse in v novejše projekte vključujeta segmente preteklih, s čimer med drugim komentirata tudi svoj odnos do novih tehnologij in metodologij dela ter komuniciranja z javnostjo. Pri svojem delu pogosto sodelujeta z drugimi avtorji in delujeta kot pobudnika in organizatorja skupinskih projektov.

---

Neven Korda: Dominantna črna
Kako estetizirati 56 kubikov belega prostora? Neven Korda je skonstruiral prostor "čistega videa" s krmiljenjem signalov in projekcijskimi postopki po principu "naredi sam". V prostor je vključil razslojenost scene, pogledov, povratnih zank, diagramov in pripovedi skozi samonanašanje v smislu združevanja in razgrajevanja osebne produkcijske zgodovine po letu 2001; pri tem je uporabljal tako video dela kot dokumente performansov in nezmontirane posnetke. Postavil je video instalacijo Dominantna črna in delavniško situacijo, v okviru katere je uprizoril vrsto performansov in predavanj o lastnih postopkih in referencah, tudi v smeri razmisleka o aktualni praksi in njenih produkcijskih možnostih. Uprizoril je več žanrov performansov – agitacijski, predavateljski, radijski, emotivno-poučni, gledališki. Proti samemu koncu razstave pa je poskusil pripeljati elemente Doma v Dominantno črno.

---

Doma (J. Petkovšek)
Miha Vipotnik v sodelovanju s Sergejem Kapusom in študenti ALUO
Vipotnikova vodilna tema je Petkovškova slika Doma (cca. 1889), ki ga intrigira kot nedovršena podoba, ki se direktno odziva na vprašanje poizkusov in popravljanja, pa tudi zaradi možne aktualizacije slike kot sekvence iz umetnikovega življenja, ki ga slovenski "doma" in družbena klima v tem kulturnem okolju neprestano izloča iz svojega sistema. Zastavil je načrt za produkcijo mimetične podobe v gibljivi sliki, ki jo bo razvijal skupaj s študentkami in študenti ALUO v Ljubljani ter njihovim mentorjem in analitikom Petkovškove slike Sergejem Kapusom in skupino izbranih akterjev. Vzpostavili so dogajanje in-situ, skonstruirali mizansceno procesualnosti in igre, snemanja in montaže sekvence v nizu variacij, ki je postala dom in socialni prostor za vse. Hkrati je Vipotnik opremil vsa galerijska okna s konveksnimi okularji, lečami in režami, s čimer je koreografiral zunanji pogled gledalcev na celoten spreminjajoči se prostor v galeriji in vzpostavil razliko med dnevno in nočno izkušnjo.