Klavdij Sluban, francoski fotograf slovenskega porekla, je bil rojen leta 1963 v Parizu. Zgodnja otroška leta je preživel v Livoldu, šolal se je v Parizu, kjer je leta 1986 diplomiral iz anglo-ameriške književnosti. Fotografija ga navdušuje od najstniških let, po diplomi je znanje o črno-beli fotografiji izpopolnil v ateljejih Georges-a de Fevre-a. Od takrat naprej se posveča popotovanjem, na katerih nastajajo njegova avtorska dela. Je dobitnik nagrad European Publishers Award for Photography 2009, Leica Prize (2004), Niépce Prize 2000 (glavne francoske nagrade na področju fotografije).

Sluban razvija cikle z dosledno začrtanimi koncepti in se ne pusti zmotiti hipnim senzacionalnim podobam. Balkan, Črno morje, Baltsko morje, Karibe, Jeruzalem, Centralno Ameriko, Rusijo, Azijo, Kitajsko, Japonsko, Indonezijo, Bali, Sulawesi in Kerguelenove otoke – Francoske južne in antarktične teritorije lahko beremo kot postopne korake poglobljene študije realnosti polne nasprotij. Njegove fotografije se nahajajo v zbirkah Metropolitanskega muzeja v Tokiu, Hiši fotografije v Parizu, Muzeju fotografije v Helsinkih, Muzeju Nicéphorea Niepcea, Moderni galeriji v Ljubljani itd. Od leta 1995 vodi fotografske delavnice z mladimi prestopniki v zaporih. Začel je v Franciji, v zaporu Fleury-Mérogis, s podporo Henri Cartier Bressona, Marca Ribouda in Williama Kleina, nadaljeval pa v zaporih vzhodne Evrope, v Srbiji, Sloveniji, Ukrajini, Gruziji, Moldaviji, Latviji in v disciplinarnih mladinskih centrih v Moskvi in Petersburgu, zadnje čase pa tudi na Irskem in v Centralni Ameriki (Gvatemali  in Salvadorju).

Razstavi v Galeriji Fotografiji in Galeriji Vžigalica ponujata pregled opusa, nastalega na potovanjih s transibirsko železnico in ob rečnih ter morskih obalah Vzhoda. Fotografije na razstavah so izdelane v dveh tehnikah, ena od njih je še posebej specifična, redko videna in nudi vrhunske vizualne užitke; gre za piezografski inkjet tisk z ogljenimi pigmenti, ki v podajanju črnine omogoča sedem odtenkov črne, kar je trenutno najvišji kakovostni standard digitalnega tiska črno-bele fotografije. V tej tehniki so izdelane fotografije večjih formatov, predstavljene na razstavi Vzhodno od vzhoda v Galeriji Vžigalica. Srebro-bromidne fotografije, prav tako vrhunske kvalitete, razstavljene v Galeriji Fotografiji so izdelane po klasičnem mokrem postopku (analogen proces).

---

"Potovanje fotografa vodi na Vzhod, ki je dojet kot minuli čas, uspe mu odpreti razpoko v zidu časa in ga popeljati v prihodnost. Vzhod obišče kot romar, ki se posvetuje z orakljem. Tu dobi vizije, ovite v dim in meglo: Vzhod je premagana prihodnost, čas , ki bo za človeštvo šele nastopil, raztegnjen in prilegajoč se, kot da bi gledali rep, ki še vedno maha, čeprav slabotno. Na repu, to ve vsak mesar, je kože najtrša. In prihodnost, upodobljena na teh fotografijah, je težka, težko ji je prisluhniti. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca mehaničnega ropota, bomo prešli v svet tišine. Prihodnost bo spremljala tišina tistih, ki so zaradi udarca obnemeli. V teh fotografijah je uporaba bele in črne kot prilagajanje glušilca na puškino cev. Fotograf je dober strelec. Ropot pomičnih stopnic, jedrskih elektrarn, vlakov, in urbanih krajin prekine v šepetanja.
Fotograf čuti domotožje po snegu svojega otroštva, snegu, ki je kot preproga prekril njegov košček sveta. Tukaj je le-ta postal bela, izprijena morala;  ne pokriva tal, ampak jih izpodjeda. Njegova tišina je kruta, moreča. Občasno fotograf uporabi hitro ekspozicijo, da ujame trenutek, nenadno naglico. Pogosteje uporablja daljše ekspozicije z zelo malo odprto zaslonko, tako da je podoba preplavljena s tišino. Da objekt spregovori s tišino, je potrebna dolga ekspozicija. Tišina je stanje milosti mesijanskega trenutka in ne nemir božanskega obiskovanja, je zaključek dirke."
—Erri de Lucca (iz spremnega besedila k fotografski monografiji Klavdij Sluban: East to East)