Ta niz posnetkov, ki v montažnem zaporedju in v povezavi z zvokom ustvarja razpoloženjski prostor, gledalca vabi k aktivnemu sodelovanju. Zdaj ni več samo opazovalec, je tisti, ki vstopa v prostor instalacije, s tem pa postane njegovo gledanje intimna, čutna, nepredvidljiva izkušnja.

Jasna Hribernik se je že kmalu po študiju filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (kasneje je opravila še dveletni študij na Discovery Campus Master School v Münchnu) vzpostavila kot ena najbolj dejavnih, prodornih in prepoznavnih domačih ustvarjalk na področju dokumentarnega filma, z izrazito samosvojim avtorskim pristopom. Od leta 1985 do danes je posnela blizu trideset kratko- in srednjemetražnih dokumentarnih filmov – med njimi so 45 km morja (1985), Černobilski zvonovi (1991), Ko nam je žoga padla na glavo (2000), Tango – 5 (2003), Koncert za mobilne telefone in orkester (2005), Zadnji čoln (2005), Svet ni vedel, da je pristal v pesmi (2008), Nočemo belega kruha (2009) in Labirint (2009) – ter zanje prejela številna priznanja in nagrade na festivalih doma in v tujini.

Raziskovanje izraznih zmožnosti medija filma in iskanje možnosti spoja s kiparstvom, arhitekturo, likovno umetnostjo in glasbo jo je ob vstopu v 90. leta pripeljalo do področja umetniškega videa oziroma video instalacij ali video prostorov, kakor jim pravi sama. V teh delih, v katerih vidi možnost demokratizacije samega videa, pogosto raziskuje likovne razsežnosti in zmožnosti video slike, večkrat pa jo medij zvabi tudi na področje znanosti. Doma in v tujini je predstavila prek 30 umetniških videov in video instalacij. Kot avtorica video prizorov sodeluje tudi pri številnih gledaliških predstavah, v letu 2010 pa je posnela svoj celovečerni igrani prvenec, film Franja.