V osrednjem delu uredništvo revije Stripburger v direkciji Andreja Štularja prikaže izsek svoje založniške dejavnosti in njene prežitke. Srečamo se z raznoliko avtorsko poetiko, različnimi tiski, oblikami in koncepti stripovskih knjig in načinov njihove prezentacije ter prežitki dolgoletnega uredniškega in ustvarjalnega dela. Ob tem jubileju pa bo Stripburger predstavil Ljubilejnik, Stripburgerjev kronološki zbornik, ročno tiskan v strogo omejeni nakladi na prastarih mašinah v studiu Tiporenesansa, z vonjem po potu avtorjev in z grenkimi izpovedmi o njihovih srečanjih s Stripburgerjem. Svoje dvobarvne enostranske vtise posameznega leta so na 70 izvodov vtisnili: Domen Finžgar, Andrej Štular, Kaja Avberšek, Marko Kociper, Koco, Jakob Klemenčič, Gašper Rus, Matej Lavrenčič, Matej de Cecco, David Krančan. Večina avtorjev je v svojstvu članov uredništva tudi soustvarjala revijo.

Stripburger je v svojem predzrelostnem obdobju presegel revijalno založništvo z ustanovitvijo več zbirk: Republiko Strip, ki jo posveča delom slovenskih stripavtorjem, Ambasado Strip, ki predstavlja prevode del tujerodnih stripustvarjalcev, Minimundus namenja mlajšim bralcem in delom, ki presegajo klasično stripovsko naracijo, zbirka O pa zbira dela, ki se ne znajdejo v drugih zbirkah, med njimi tudi stripovske knjižice mini formata, katerih ustvarjalci so med drugim tudi nagrajenci Stripburgerjevega letnega natečaja Živel strip!.

Stripburger je v 18. letih naštel 53. številk, med njimi tudi kar nekaj posebnih, tematskih številk, od katerih so najbolj proslavljene: Stripburek – comics from behind the rusty iron curtain, Stripburek – comics from the other Europe, Warburger in Honey talks – comics inspired by painted behive panels. V preostalih zbirkah pa se je nabralo preko 30 del avtorjev z mednarodnega področja. Poleg mednarodne vpetosti (gostovanja revije Stripburger in njenih razstavnih projektov na mednarodnih stripovskih in drugih kulturnih prizoriščih, sodelovanje z avtorji z različnih koncev sveta in redne predstavitve nacionalnih stripovskih produkcij) sta glavni značilnosti dela uredništva predstavljanje sodobnih ustvarjalcev avtorskega stripa in njihovih najnovejših del ter spodbujanje stripovske ustvarjalnosti s tematskimi izdajami, natečaji, delavnicami ... Revija je bila na mednarodnem področju že ožigosana s slovesom kultne revije, njena specifika, zaradi katere sodi v svetovni vrh stripovske periodike, pa je zbirka raznovrstnih grafičnih stilov, tem in načinov pripovedovanja, mednarodna zasedba in razkrivanje novih avtorjev ter avtorskih skupin, tudi v novih stripovskih žariščih.

---

Široka pahljača dejavnosti umetniškega kolektiva Le Dernier Cri  (Zadnji krik), ki domuje v Marseilleu, obsega sitotisk, izdajo publikacij, VJ-anje, ustvarjanje video in animiranih filmov ter noise glasbe. Kultni status na evropski alternativni stripovski sceni so dobili zaradi svoje intenzivnega grafičnega izraza, kontinuiranega in obsežnega 17-letnega dela ter prepletanja vseh teh dejavnosti. Le Dernier Cri letno izda večje število v sitotisk tehniki mojstrsko in v omejeni nakladi natiskanih knjig ter plakatov. Poleg monografskih publikacij so izdali tudi 9 številk obsežne mednarodne antologije Hôpital Brut. Zdi se, da risba in barve prevladujejo nad zgodbo in tako izpostavljajo neposrednost vizualnega in psihološkega doživljanja umetnosti, zaradi česar se njihovo produkcijo, ki meji med Art Brutom in divjo underground grafiko, označuje tudi kot noise strip. Dela brezkompromisno obravnavajo teme nasilja, religije, spolnosti, pornografije, medije in hipokracije.

Le Dernier Cri v DIY (do it yourself) maniri predstavlja kontinuirano rastočo mrežo sodobnih ustvarjalcev po celem svetu in med njimi najdemo tudi avtorje, ki objavljajo v Stripburgerju. Končni in prepoznaven vizualni pečat delom teh avtorjev nemalokrat da z izbiro barv Pakito Bolino, eden od ustanovitelj in glavni tiskarski mag v zasedbi. Le Dernier Cri so se slovenskemu občinstvu že predstavili z edinstveno razstavo Hôpital Brut (Trnfest, 2000), s projekcijo animiranih filmov Le Dernier Cri (1997) in Hôpital Brut (1999) ter igrano-animiranega filma Les Religions Sauvages (2005), ki jih je spremljala glasba v živo. Pakito Bolino je leta 2000 v Hiši kulture v Pivki vodil sitotisk delavnico, katere rezultat je bila knjižica Burger Faces. Bil je tudi pobudnik projekta Honey Talks – comics inspired by painted beehive panels, za katerega je tudi prispeval sitotiskano naslovnico lesene škatle, v kateri domujejo knjižice z zgodbami po motivih poslikanih panjskih končnic.

Na tokratni razstavi bo poleg publikacij na ogled še izbor sitotiskanih posterjev avtorjev z mednarodnega področja: Kapreles, Matti Hagelberg, M. S. Bastian, Caroline Sury, Henriette Valium, Ota Keiti, LAG, Kerozen, Olaf Ladusse, Moulinex, M. G., Matthias Lehmann, Nuvish, Stu Mead, Pakito, Remi, Matt Konture, Mike Diana, Atak, Marco Corona, Leo …

---

Tretji sklop razstave Pod zemljo in nad oblaki predstavljajo švedska avtorja Max Andersson in Gunnar Lundkvist, Nizozemec Marcel Ruijters in francoski scratch-boardist Matthias Lehmann, s katerimi se je ljubljansko občinstvo že lahko srečalo ob različnih priložnosti, bralci Stripburgerja pa v različnih publikacijah. Slednja sta tudi dolgoletna sodelavca Le Dernier Cri.

Gunnar Lundkvist (1958) je avtor minimalističnih stripov z glavnim junakom mačkom Klas Kattom, ki v knjižni obliki izhajajo že od leta 1979. Letos bo izšel strip Klas Katt i Vilda Västern. Gunnar Lundkvist je z Anno Höglund v letih 1998 in 1999 ustvaril tudi več otroških knjig. V sedemdesetih letih pa je izdal dve zbirki poezije. Mednarodni javnosti se je predstavil predvsem z objavo v mednarodnih stripovskih revijah in sodelovanju pri skupinskih stripovskih razstav ter z izredno odmevnim razstavnim projektom Vertigo, ki ga je leta 2007 soustvaril z švicarskim avtorjem Helgejem Reumannom. V Ljubljani je pred desetimi leti razstavljal v Galeriji Kapelica v tandemu z nemškim avtorjem Atakom, še prej pa na skupinski razstavi švedskega stripa v KUD France Prešeren.

Marcel Ruijters (1966) je eden najstarejših Stripburgerjevih sodelavcev in bralci revije so lahko sledili takorekoč celotnemu njegovemu likovnem in pripovedovalskem razvoju. Od Trogloditov, ki so izšli v več monografskih knjigah pri Oog & Blik (v ZDA jih je objavila založba Top Shelf, ki distribuira tudi angleške izdaje Stripburgerja), je prešel na srednjeveške nune. Lesorez in misticizem poznega srednjega veka sta ga namreč navdihnila za zgodbe, ki so leta 2005 prvič izšle v samostojni knjigi pod naslovom Sine Qua Non (Les Editions de l’An 2 & Oog & Blik). Svojo sago o religijah je nadaljeval z izbiro motiva Adam in Eva v raju: kača nagovarja Evo tudi pri Stripburgerjevem projektu Honey talks. Predah pred novo serijo vizualnih zgodb z nunami, premierno prikazane v Ljubljani, predstavlja sveža avtorjeva izdaja Roadkill, zbirka ilustracij in zgodb o  serijskih morilcih in njihovih avtomobilih. Marcel Ruijters ni samo stripavtor in ilustrator, pač pa tudi stripovski kritik, ki svoje sodbe objavlja v nizozemskem časopisu Dagblad De Limburger. Ruijters je s svojim uredniškim delom tudi pomemben sooblikovalec mednarodne stripovske scene. V devetdesetih je urejal mednarodno antologijo Thank God It's Ugly, sedaj pa soureja revijo Zone 5300. Marcel Ruijters je za svoje delo prejel nagrado za najboljšega mladega avtorja (Haarlemse Stripdagen, 1992) in letos že drugič delovno štipendijo Fonds voor Beeldende Kunsten, Architectuur en Vormgeving, v okviru katere raziskuje življenje svetnikov in kugo.

Matthias Lehmann (1978), mojster scratchboarda, v francoskih časopisih Libération in Le Monde objavlja ilustracije, v mednarodnih stripovskih antologijah kot so Hopital Brut, Stripburger, Lapin, Comix 2000, Dirty Stories in Zone 5300 pa objavlja stripovske zgodbe. Med najpomembnejše samostojne izdaje sodita Les Larmes d'Ezechiel (Actes Sud, 2009) in L'Etouffeur de la RN115 (Actes Sud, 2006) oz. HWY115 (Fantagraphics, 2007). Ameriška izdaja je bila leta 2007 tudi nominirana za Eisnerjevo nagrado v kategoriji najboljšega prevoda neameriškega avtorja (Eisner Award nominee: Best U.S. Edition of International Material) in prejela hvalnice v mednarodnih medijih. Lehmann pod psevdonimom Plague Henry in z bendom Raw Death ustvarja bolno verzijo country glasbe. V Galeriji Vžigalica razstavlja svoje slike, portrete in scratchboarde.

Sveto štirico sklepa Max Andersson (1962), katerega temeljno stripovsko delo Pixy je prevedeno tudi v slovenščino. Obiskovalci kulturnih dogodkov v Ljubljani smo si lahko ogledali tudi njegove avantgardne filme, ki jih je ustvarjal, preden se je posvetil stripu, na njegovi razstavi smo lahko donirali čas in nastopili v stripu Bosnian Flat Dog, ki je bil preveden v več svetovnih jezikov. Strip je del širšega projekta, ki se bo naslednje leto zaključil z dokumentarno-igranim in animiranim filmom. Max Andersson je izredni ustvarjalec domišljijskih svetov in pronicljiv opazovalec sodobne družbe ter umetnosti s tankočutnim smislom za humor. Vse to  so lastnosti, ki soustvarjajo tega vznemirljivega pripovedovalcev zgodb. Pixy, Bosnian Flat Dog in Car Boys so glavni junaki njegovih stripov, ki izražajo probleme sodobne družbe na izredno duhovit, satiričen način. Na razstavi predstavlja delo Car Street View velikega formata, ki ga je iz 18 slik na aluminijske offset plošče ustvaril za samostojno razstavo v Grober Unfug galeriji v Berlinu (1996) in je bilo do sedaj na ogled samo še v Hamburgu. Na ogled postavlja tudi lutke Car Kid Dolls, ki jih je 2005 soustvaril s švedsko oblikovalko Heleno Ahonen. So idealna kombinacija igrač za otroke in odrasle, ki se ne morejo odločiti ali bi se raje igrali z avti ali z lutkami. V Ljubljani jih spremlja peskovnik in osebni prijatelj, Mr. Meat Tree. Zgodbo o Car Boyih bo sklenil z dvostranskim barvnim stripom Car-Boy's Family.