Naslov Toplice nosi večplasten pomen, povezan z udobjem, z rehabilitacijo, z umikom iz vsakdana in s posebnimi pogoji, ki v toplicah vladajo. V kontekstu vse ožjih življenjskih in političnih perspektiv se zdi razstava v galeriji kot zatočišče »nemogoče igre«. Naslov, namenoma izgubljen v prevodu – slovenske Toplice preidejo v angleški izraz Terms – ponuja vsaj dve povsem različni branji. Pogoji, s katerimi se ljudje pogosto strinjamo nevede, predstavljajo kompleksne tvorbe sodobnega sveta, ki vplivajo na vse plasti našega bivanja. Pojmi (drugi pomen besede terms) pa služijo za definicijo, orientacijo v miselnem svetu, a so lahko hkrati dvoumni, kontradiktorni in predmet spora.

Prostor Galerije Vžigalica s svojimi historičnimi arhitekturnimi posebnostmi – oboki, pilastri, prehodi – deluje kot zvočna votlina, resonančni prostor za preplet perspektiv in umetniških izrazov, za doživljanje razstave skozi več enakovrednih medijev: risbe, objekte, video, zvok, obrazstavno zloženko in besedila. Pomemben vidik razstave je občutek odsotnosti človeka v prostoru; to praznino zasedajo preparirani inštrumenti in dekonstruirani gradbeni objekti ter glasovi, ki berejo in »prepevajo« fragmente razstavnega besedila.

Prostorsko postavitev dialoško spremljajo in komentirajo zidne risbe Mateja Stupice, ki na podoben način, s kombiniranjem nečesa, kar je povsem domače in običajno, z nečim nasprotnim, motečim, ustvarjajo presenetljive pomene in simbole. Besedilni koncept je v podobni maniri zasnovan v tesnem sodelovanju s pisateljem in pesnikom Andrejem Tomažinom, ki je avtor besedil na razstavi. Za ustvarjalnost obeh so značilni eksperimentalni prepleti mnogoterih pomenov in izrazov, odprti za interpretacijo, neke vrste vizualno-besedna konstruktivistična igra.

Zvočno sliko razstave sestavljajo kompozicija Autotune dieta, ki so jo soustvarili Tomaž Grom s procesiranjem, Irena Z. Tomažin z glasom in Duplo Ništa z besedilom, glasova Ane Pepelnik in Andreja Tomažina, ki bereta fragmente razstavnega besedila, ter zvoki prepariranih inštrumentov, ki jih je umetnik izdelal v sodelovanju z zvočnim umetnikom Stašem Vrenkom in z izdelovalcem Bojanom Stefanovićem. Človeški glasovi so predvajani prek prirejenih mikrofonov, zvočno-svetlobnih objektov, ki jih je umetnik ustvaril s pomočjo elektroinženirja Gregorja Krpiča.

Hana Podvršič je avtorica kostumografskih elementov, ki prevzemajo vlogo objektov ter raziskujejo odnos med tekstilom, prostorom in telesom, čeprav je človeško telo iz postavitve izvzeto. Neža Knez pa je ustvarila 3D animacije in videe, ki plastijo mnogotere pomene ter povezujejo vizualne in besedilne segmente. Sodelovanje celotne skupine ustvarjalcev temelji na neke vrste medsebojnem strukturalističnem spajanju, katerega rezultat je večslojnost razstave.

Skozi postavitev se vsebinsko izlušči zaskrbljenost nad družbenim odzivanjem na katastrofe in konflikte, ki so postali tako vsakodnevni, da jih v svoji dezorientiranosti in letargičnosti sicer zaznavamo, a jih vse bolj odrivamo na stran. Posameznik se tako zateka in zapira v navidezno varno hišo, kjer ga stiskajo stene in gluši medijski hrup, ki ga, kot odvisnik, venomer nosi ob in v sebi. Želi si miru, gleda stran in pristane v toplicah. A v toplicah je sluz. In kopanje je prepovedano.

Obrazstavno zloženko si lahko ogledate TUKAJ