Odnos med človekom, živaljo in rastlino, ko sodobne tehnologije vdirajo v vse pore življenja

Neločljiva povezanost človeškega telesa z okoljem

Razstava s poudarjanjem povezanosti človeškega telesa z okoljem razkriva vez z nečloveškimi akterji in omogoča zavedanje, da je nujna skrb za naravo in v njej živeče sisteme ne zgolj kot vir, ki se ga lahko izkorišča, temveč kot živo tkivo, ki je nujno za preživetje ljudi. Številni izmed razstavljenih projektov so bili izvedeni v laboratorijih kot plod interdisciplinarnega sodelovanja s strokovnjaki s področij naravoslovnih in humanističnih znanosti, vsi pa so plod dolgotrajnih procesov in raziskav.  

Meta_bolus

Fotografija: Saša Spačal & Mirjan Švagelj, Metabolus, Mestna galerija Ljubljana © Andrej Peunik / MGML

V antropocenu so žive in nežive snovi potopljene v planetarni metabolični tok, kjer si asimetrično izmenjujejo farmakološke odmerke. Delo prikazuje dve povratni zanki metabolizma snovi našega planeta s pomočjo bakterije Streptomyces rimosus, ki je predvsem v prsti in trohneči vegetaciji. Prva prevprašuje človeško pridobivanje antibiotikov iz omenjene bakterije, ki naseljuje osrednji bioreaktor Meta_bolusa, s procesom ekstrakcije v laboratorijski steklovini pa antibiotike vrača v prst. Tako bakterije krožijo kot opomin, da sta prst in prah fazi presnovnega procesa, ki se mu noben akter na tem planetu ne izogne, ter kot opozorilo, da ima vsak presnovni tok določen bolus oziroma odmerek, ki določa odnose med akterji kot koristne ali škodljive.

!brute_force

Fotografija: Maja Smrekar, !brute_force, © Jernej Lasić

!brute_force je naslov umetniške raziskave v trajanju (2019–2021), ki ustvarja podlago za umetno inteligenco, da človeku svetuje, kako naj svoj srčni utrip izenači s srčnim utripom psa. Na razstavi Živi objekt Maja Smrekar predstavlja fazo projekta s podnaslovom TRENIRANJE ALGORITMA, v kateri se umetnica in pes povzpenjata skozi instalacijo, ki s svojo obliko povzema zgodovinskost psa, vzpostavljeno s človeškim telesom. Oblika instalacije namreč izhaja iz zgradbe molekule serotonina, nevrotransmiterja, na katerega funkcije pri človeku je močno vplivalo življenje s psom.

Skotopoeza

Fotografija: Špela Petrič, Skotopoiesis, Click Festival, 2017 © Miha Turšič 

Skotopoeza (gr. skótos – tema) je prvi projekt v seriji, gre pa za 20-urni performans, med katerim umetnica nepremično stoji pred poljem klijoče kreše in na rastline meče senco. To pri njih povzroči spremembo oblike in barve: zaradi pomanjkanja klorofila izgubijo zeleno barvo, učinek pa sprožijo fitohromi, ki so eden od rastlinskih nefosintetičnih senzorjev svetlobe. Zmanjšana količina svetlobe hkrati spodbuja proizvodnjo avksina, rastlinskega hormona, ki zakisa celično steno in olajša raztezanje stebla, ko si rastlina prizadeva, da izraste iz sence. Medtem ko se kreša razteza, pa se umetnica krči, saj se ji zaradi izgube tekočine iz medvretenčnih diskov niža telesna višina. Fizične spremembe pri obeh akterejih tako dokazujejo medvrstno soočenje.

Aqua_forenzik

Fotografija: Robertina Šebjanič & Gjino Šutić, Agua_forenzik, Mestna galerija Ljubljana © Andrej Peunik / MGML

Umetnika s projektom, ki prikazuje izsledke raziskave, izvedene na dveh lokacijah, in sicer na reki Donavi in Jadranskem morju, razkrivata našim očem nevidno, a vedno bolj prisotno onesnaževanje svetovnih voda s farmacevtskimi in kemičnimi onesnaževali. To so ostanki industrijske proizvodnje in vsakdanje človeške potrošnje, kot so zdravila in različne droge, ki jih ljudje odplaknemo v svoje odtoke. Ker lahko človeško telo v povprečju absorbira le 20 odstotkov njihovih sestavin, 80 odstotkov pa jih izločimo, so aktivne učinkovine odkrili tako za izstopi iz čistilnih naprav kakor tudi v odpadnih vodah.

37˚C

Fotografija: Polona Tratnik, 37˚C, Mestna galerija Ljubljana © Andrej Peunik / MGML

37˚C prinaša vpogled v meje med življenjem in smrtjo s pomočjo človeških kožnih celic, ki podobno kot lasne celice vsebujejo informacije o posamezniku in imajo sposobnost delitve. Prenos s človeka v umetno okolje, kjer jim je umetnica pri temperaturi 37 stopinj Celzija zagotovila razmere za nadaljnji razvoj, pa odraža umetničin raziskovalni fokus, in sicer vse pomembnejšo vlogo biotehnologije pri pridobivanju oblasti nad človeškim telesom.

Transversal is a Loop

Fotografija: Saša Spačal, Transversal is a Loop, 2020, Mestna galerija Ljubljana © Andrej Peunik / MGML

Petdesetminutna zvočna kompozicija izhaja iz umetničinega kritičnega razglabljanja o človeškem vplivu na ekosistem na platenarni in mikroskopski ravni, uresničuje pa ga z raziskovanjem simpoezisa, pri čemer jo zanima predvsem zmožnost soustvarjanja z nečloveškim akterjem, v tem primeru s črički Acheta domesticus. Delo povezuje terenske posnetke, zvoke samostojno izdelanega godalnega inštrumenta, analognih in digitalnih modularnih sintetizatorjev, akustične resonance in povratnih zank za vzpostavljanje zvočnega odnosa s črički, ki bi bil zgrajen brez običajne hierarhije.