Od umetniške prakse do tipografije – Rubin Sans po kronološkem zaporedju

Zgodovina fonta Rubin Sans sega v leto 2014, ko je Honza Zamojski v svoje risbe vpeljal posamezne črke, narisane z ravnilom in drugim ilustracijskim orodjem. Na začetku so to bile najenostavnejše oblike – črki H in A, ki sta tvorili besedo »HAHAHA« oziroma »AHAHAH«. Sčasoma je prostor lista papirja postal polje za kompleksnejše kompozicije besedila in risbe, ki so se lahko brale kot kratke pesniške oblike ali gledale kot enostavne abstraktne podobe.

Honzovi prvi poskusi narisati celotno tipografijo so bili precej nerodni in v glavnem rezultat potrebe po hitrem risarskem učinku. Na neki točki je bila ustvarjena plastična šablona za risanje črk na papir, sčasoma pa se je razvila v slabo različico digitaliziranega fonta. Ikone in črke, značilne za Rubin Sans, so se potem pojavile v številnih oblikah (na muralih, kipih, v knjigah in celo na skodelicah), pri čemer so zasedale pomembno mesto v praksi tega avtorja in umetnika. Razvoj tipografije je potekal vzporedno z razvojem Honzovega dela, tako da so se posamične črke abecede in ikone rojevale po potrebi. Ker je črke konsistentno vključeval v umetniško prakso, je ta font postal ena izmed tipičnih lastnosti vizualnega ekosistema njegovih del.

Leta 2022 je bila v sodelovanju s studiem za oblikovanje novih črkovnih slogov Threedotstype in ob oblikovalski podpori Nike Langosz ustvarjena popolnejša različica fonta Rubin Sans – v treh debelinah in z več kot dvesto ikonami. Tako se je začela nova faza v življenju teh specifičnih črk – od zasebnosti ateljeja do prisotnosti v javnem svetu tipografije.