[M_oder] Katarina Kokalj: Gledalec kot (so)storilec

Dokumentarna fotografija velja za izmuzljivo fotografsko kategorijo, ki se je v dvajsetem stoletju nenehno razvijala s tokom družbenih, kulturnih in tehnoloških teženj. Po skoraj sto letih obstoja velja za nadvse razvejano fotografsko kategorijo, ki se je spremenila zlasti v estetskem načinu dokumentiranja, in navkljub svoji zgodovinski nezdružljivosti z umetnostjo, naposled uveljavila tudi v prostoru umetniških institucij. Sodobni dokumentarizem namreč čedalje bolj prehaja v domeno umetnikov, ki pri dokumentiranju begunskih taborišč, vojnih območij in oddaljenih plemen eksperimentirajo z novimi načini upovedovanja onstran okvirov tradicionalnega objektivnega poročanja. V svoje reportaže vpeljujejo številne umetniške strategije, posebna fotografska sredstva in tehnologije, kot so infrardeči fotografski filmi, vojaške termografske kamere ali Googlova aplikacija Street View.

Preobrazba dokumentarne fotografije v novo umetniško obliko, ki med kritiki sproža toliko navdušenja kot pomislekov, pa se zdi navsezadnje najusodnejša za njenega gledalca. Osrednja teza dela je, da je gledalec ob sodobnih dokumentarnih fotografijah, posnetih denimo z vojaškimi in nadzornimi kamerami, postavljen v novo vlogo gledalca »(so)storilca« in ne več v vlogo »pasivne priče«, ki velja za temeljno konvencijo objektivnega novinarskega poročanja. Ob analizi izbranih fotografij skuša naloga odgovoriti na dve raziskovalni vprašanji: prvič, kako tovrstne dokumentarne prakse spreminjajo pogled in vlogo gledalca, in drugič, na kakšen način fotografi v izbranih delih odstopajo od fotografskih kodov in konvencij klasične novinarske fotografije.

Osrednji namen dela je ovrednotiti tranzicijo dokumentarne fotografije v novo umetniško obliko skozi pogled gledalca, ter hkrati premisliti, kakšna je danes družbena funkcija te izmuzljive, a hkrati najvplivnejše fotografske prakse vseh časov.

O avtorici:

Katarina Kokalj je leta 2015 diplomirala na Oddelku za fotografijo na Fakulteti za aplikativne študije. V času študija je sodelovala na različnih samostojnih in skupinskih fotografskih razstavah, bila je tudi štipendistka Mestne občine Ljubljana za nadarjene študente. Kasneje je študijsko pot nadaljevala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani – smer komunikologija, kjer je za svojo magistrsko nalogo prejela katedrsko nagrado Hanna Hardta za izstopajoče študijske dosežke. Danes je zaposlena kot svetovalka v agenciji za odnose z javnostmi in korporativno komuniciranje. Pri svojem delu najraje soustvarja kreativne projekte, pri katerih lahko prispeva svoja znanja in izkušnje s področja vizualnega komuniciranja in fotografije.