Vodstvo po razstavi Plečnik: metropola, kraj vrt z dr. Blažem Vurnikom, soavtorjem razstave

Veliki slovenski arhitekt se je že za časa življenja odel v podobo strogega, resnega, skromnega in marljivega umetnika, njegovo življenje se površnemu opazovalcu zdi kakor urejena, premišljena in k jasnim ciljem usmerjena pot, ki ne pozna ne stranpoti ne slepih ulic. A Plečnik nikakor ni bil mlačen človek. Že njegove zgodnje karierne odločitve so zahtevale mnogo poguma, za katerega je bil sam pri sebi prepričan, da ga nima prav veliko.

Obenem je pri odkrivanju Plečnikove zgodbe nujen tudi razmislek o tem, kako nas kot posameznike določajo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali drugače, kako smo kot del družbe soodvisni od vsega, kar je okoli nas, od časa, v katerem živimo, in od lastnih odločitev. 

Ali bi Plečnik ustvaril nekaj takšnega, kot je Praški grad, če ne bi besede zanj zastavil njegov odlični prijatelj Jan Kotěra? Bi danes Ljubljano označevali kot Plečnikovo mesto, če ne bi tukaj zevala tolikšna praznina domačih arhitektov, da so ga po prvi svetovni vojni intenzivno vabili v Ljubljano kot učitelja, čeprav skoraj celo desetletje, odkar je bival v Pragi, ni ustvaril nič impresivnega, slovel pa je kot izvrsten pedagog? In nikakor ne nepomembno: je bila posledica njegove odločitve, da se vendarle vrne v Ljubljano, to, da je postal nesmrtna ikona slovenske kulture in umetnosti, ali je bila posledica to, da se je odrekel ustvarjanju v bolj perspektivnih okoljih v Evropi, kamor je imel možnost oditi? Bi si tudi tam zagotovil večno prepoznavnost ali bi se ga strokovnjaki spominjali kot sicer posebnega, a le povprečnega arhitekta?