ALEKSANDRA NAUMOVSKI POTISK: ILIJADA (Slovenija)

Aleksandra Naumovski Potisk, glasba
Saša Potisk, scenarij, režija in libreto
Maja Mihevc, scenografija
Martina Burger, sopran
Urška Kastelic, sopran
Matej Vovk, tenor

Aleksandra Naumovski Potisk ni le izredno aktivna pianistka, ki jo lahko redno slišimo na najpomembnejših slovenskih odrih, temveč tudi izredno plodovita skladateljica, ki se je širši javnosti prvič predstavila marca 2017, ko je bila v Slovenski filharmoniji premierno uprizorjena njena prva opera za otroke, Glasbena hiša, v koprodukciji Cone 8, Slovenske filharmonije in SNG Opera in balet Maribor. Novembra 2017 je bila v berlinskem Brechthausu premierno uprizorjena njena opera za otroke Martin Krpan, ki je do danes doživela že petdeset ponovitev. Novembra 2018 je bil v vrhunski baletni zasedbi v Cankarjevem domu premierno uprizorjen tudi njen prvi balet za otroke, La Fontainove basni. Aprila 2021 je zmagala na SpevSLAMU, decembra 2021 pa je bila krstno uprizorjena njena opera Mehurčki. Na povabilo slovenskega veleposlaništva v Rimu je bila ob 30. slovenskem dnevu državnosti v rimski Baziliki svetih dvanajstih apostolov izvedena njena kantata Misijonar, ki je nastala ob dvestoletnici misijonarja dr. Ignacija Knobleharja. Marca 2023 je bil v Cankarjevem domu krstno izveden njen Concertino za klarinet in komorni godalni orkester op. 14., ki ima pomenljiv podnaslov Ljubljanske vedute. V okviru naših programov bo tudi letos premierno izvedenih kar nekaj njenih skladb. Opera Iliada, po znanem Homerjevem epu, je bila skladateljičino magistrsko delo, ki bo v okviru Mednarodnega Festivala Imago Sloveniae doživelo svojo prvo izvedbo.

V skladateljičinih lastnih besedah:
Eden temeljnih evropskih antičnih epov je poleg izjemno obsežne zgodbe tudi nosilec vrste simbolnih premis, ki jih v kakršnikoli adaptaciji ne smemo ali moremo spregledati, če želimo ohraniti pravico do souporabe naslova velikega Homerjevega dela. Tu so mišljeni zlasti tradicionalno interpretirani tematski poudarki kot npr. razmerje med mitom in zgodovino, odnos do vojnega herojstva in družinskega življenja, soočanje s smrtnostjo … Glede na omejujoča izhodišča, še zlasti pri možnosti zasedbe vlog, trajanju predstave itd. je naloga izdelave koncepta in libreta na meji nemogočega oz. skoraj paradoksalna saj konfrontira izrazito komorna izhodišča komorne opere z mega epsko predpostavko predložnega besedila. Tako je seveda nujno opraviti več redukcijskih in analitičnih postopkov, dobesedno destilirati ekstrakt iz ogromne epske mase, ter poskusiti skozi samo najbolj bistvene teme, protagoniste in simbole besedila umetniško osvetliti delen, vendar za Iliado ključen vidik zgodbe.
V libretu oz. zgodbi opere bo poudarek na psihološkem aspektu Ahilove metamorfoze iz stanja absolutne, božanske, mitske, herojske … samozavesti v bolj človeško, ranjeno, prizadeto, užaljeno … človeško bitje in pripadajoče posledice, te za Ahila nove in boleče situacije. Zaradi dolžine komorne opere se moramo odreči Patroklu in njegovi smrti kot ključnemu sprožilcu nepovratne preobrazbe v novega Ahila, kakor tudi začasni empatiji in človeškosti ob predaji Hektorjevega trupla staremu Priamu. Ves ta del zgodbe bo moral ostati zajet in združen v epilogu komorne opere. Greh ne bo prevelik, saj se tudi Iliada odreka opisu zaključka sage (s trojanskim konjem in požigom vred) in se osredotoča na “jezo Pelida Ahila”. Tudi nas torej zanima Ahil in njegov prehod iz Ahila kot ultimativnega mitskega heroja, skozi očlovečenega psihološko ranljivega Ahila in njegov zlom zaradi Agamemnonove žalitve, v besnečega morilca Ahila, tako rekoč vojnega zločinca oz. najbolj moderno različico množičnih morilcev, ki morijo po šolah, mladinskih kampih, rock koncertih ali trgovskih centrih, še zlasti, če vzamemo v obzir tudi post-iliadni zaključek izvirne mitske zgodbe z izvršenim genocidom nad Trojanci in popolnim uničenjem Troje. V sodobni adaptirani zgodbi izhajamo iz situacije pogovora med Odisejem in druščino z Ahilom oz. neuspešnem poskusu sprave iz 9. speva Iliade in dialektično razvijemo glavni lik skozi omenjene tri faze. Ahil je v adaptaciji permisivno vzgojen narcis z od matere vžgano sliko o svoji popolnosti, ki se ne zmore soočiti s ponižanjem ob prevzemu svojega dekleta Brizejde s strani nadrejenega, starejšega in po družbeni poziciji dominantnega Agamemnona. Tako nastala duševna praska, čeprav za večino ljudi obvladljiva, predstavlja zanj nepremostljivo popačitev samopodobe, ki zaradi nezmožnosti opustitve utvar v privzgojeni lastni mitologiji, povzroči osebnostni zlom. Edina pot zanj tako ostane kopičenje besa, usmerjenega v realni (zgodovinski) svet okoli sebe. Ahilova psihološka diagnoza in razvoj bolezni tako postaneta simbol Iliadnega soočenja med mitološko in zgodovinsko razlago oz. pogledom na svet (ali natančneje Evropo in njeno zgodovino), definiranega s klanjem, ubijanjem in vojnami. Ahil ni sposoben prestopiti iz namišljenega v realno, enako kot mit ni sposoben prestopiti v zgodovino brez frustracije in totalnega uničevanja, destrukcije, klanja in glorifikacije smrti. Naša zgodovina je objektivno zgodovina vojn in klavcev. Ahil je neranljiv, razen njegove znamenite “Ahilove pete”, zaradi katere ni nesmrten. V njegovem mitskem obdobju je njegova peta na polju nezavednega. S ponižanjem postane osveščena. Tako je tudi pri našem Ahilu nepomembna razžalitev dovolj velika duševna razpoka za zrušitev zlagane samopodobe in dokončen propad, ki zahteva zadoščenje v smrti. Ne reši ga niti zavarovanje s “Hefajstovim ščitom” (na katerem so upodobljena nasprotja sveta), oz. v našem primeru s psihološkim obrambnim mehanizmom, ki ga razvija skozi zavračanje sprijaznjenja z resničnostjo sveta. Aktualnost prehoda med mitskim in realnim = zgodovinskim pa je tako ali tako tudi večna človekova tema, saj se na psihološki ravni sooča z njo v teku svojega življenja vsakdo, če ne drugod vsaj v fazi prehajanja iz mladostne (neskončne možnosti, odprte vse perspektive) v odraslo obdobje življenja, ko se mora posameznik nujno sprijazniti z drugačno realnostjo, se samoomejiti, odreči mnogim sanjam, pristati na kompromise ter soočiti z omejitvami življenja in družbenih danosti. Simbolično tako skozi psihološko prizmo slehernika povzamemo in pomensko prevedemo dovoljšen del epa, da lahko ohranimo pravico do enakega naslavljanja tudi posodobljenega adaptiranega dela.
Osnutek zgodbe je torej jasen. Odisej nima izbire in mora biti psihiater, saj opravlja funkcijo razuma, poskuša delovati zdravilno, spodbuja k diplomatsko modremu sprejetju situacije in k sprijaznjenju. Ahil je ujet v lastno samopodobo mitskega heroja in kljub vsem atributom človeške odličnosti ne zmore prestopiti psihološke črte k normalnemu ovrednotenju človeških možnosti osmišljanja lastnega življenja, saj bi s tem razočaral mater, izdal izročilo, oz. preprosto sploh ne bil več Ahil.
Agamemnon je brezobzirnež, tipični egoistični predator sodobnega kapitalizma, ki s pozicije moči uveljavlja svoje. Ahilu prevzame promiskuitetno in s slabo moralo podprto dekle Brizejdo, ki precej brez težav sprejme bogatejšega in bolje pozicioniranega ljubimca. Ahil izgube in prizadetosti ne zmore skonzumirati, čeprav ne gre za ljubezensko bolečino, temveč zgolj za rano njegovemu samoljubju. Od tukaj naprej je stvar jasna. Ahilova reakcija je logična; zaradi nezmožnosti maščevanja Agamemnonu pač lahko samo še “požge Trojo” in se samouniči. Odisej lahko njegovo dialektiko sicer razume, spremeniti pa more ničesar. Usoda deluje enako v mitologiji ali psihologiji. Ne bogovi ne ljudje od točke preloma nanjo nimajo več vpliva.
Dramsko linearno poteka dialektika pogovora med Odisejem in Ahilom, Agamemnon, Tetida in Brizejda in Lepa Helena se pojavijo / so se pojavljale v medprostorih spomina in sedanjosti, v flashbacku in zgodbi, v mitu in zgodovini ter so tako točke prestopanja med predzgodovino in aktualnostjo.
Prizorišče je eno samo (ambulanta na psihiatrični kliniki), ki prav tako ni zgolj fizično polje, temveč tudi vhod v podzavestne in simbolne prostore, čas dogajanja je sedanjost, potrebna scena skromna, kostumi sodobni, flashbacke je potrebno razložiti vizualno (npr. z odrsko lučjo, odrsko postavitvijo ali podobnim.) 

Brezplačne vstopnice, ki vam jih velikodušno poklanja Večer, je mogoče prevzeti zadnjo uro pred dogodkom na prizorišču. Rezervacije niso mogoče.

Povezava do organizatorja: tukaj