Holokavst v Ljubljani

Za takšne odgovore sta dva temeljna vzroka. Prvi je maloštevilnost ljubljanske predvojne judovske skupnosti, saj je bilo v predvojni Ljubljani le nekaj več kot sto Judov. Drugi pa je donedavna odsotnost raziskovalnega dela slovenskih zgodovinarjev o holokavstu in posledična odsotnost tega poglavja slovenske zgodovine iz osnovnošolskih in srednješolskih zgodovinskih učbenikov.

S postavitvijo 23 stolpersteinov (kamnov spotikavcev) v začetku avgusta lanskega leta smo uspeli dokazati, da so v Ljubljani živele žrtve holokavsta. Vendar je namen stolpersteinov, torej tudi ljubljanskih, le, da nekaterim žrtvam holokavsta vrne imena in priimke na tistih krajih, kjer so živeli pred holokavstom, in samo s kraji in datumi nakaže njihovo trpljenje. S tem predavanjem bomo nekaterim vrnili tudi njihove življenjske zgodbe in v primerih, ko so se ohranile tudi njihove fotografije, njihove obraze.

S predavanjem pa želimo tudi spomniti, da so bili vsi Evropejci, torej tudi Ljubljančani, ki so živeli med II. svetovno vojno, tako ali drugače vpleteni v holokavst. Vemo, da so bili mnogi nemočne žrtve, na drugi strani pa tudi poslušni storilci niso bili tako maloštevilni. A premalo se zavedamo, da je bila ogromna večina takratnih Evropejcev nemih opazovalcev strahotnega zločina. 

Najmanjša skupina so bili pravičniki, ki niso bili Judje in so tvegali svoja življenja, da so reševali Jude. Med njimi je bila tudi Ljubljančanka Savica Rožanc, ki je leta 1944 v Ljubljani rešila judovskega dečka Tomaža Zajca. Po mnenju predavatelja Borisa Hajdinjaka ne bi smelo biti dvoma, za katero izmed navedenih skupin bi danes želeli, da je najbolj številčna v Ljubljani. Verjamemo, da k temu lahko pripomore tudi to predavanje, pripravljeno v sodelovanju z Judovskim kulturnim centrom Ljubljana.