Veliki koraki medicine med renesanso in razsvetljenstvom

16. stoletje v medicini velja za stoletje anatomije, saj se je v tem času začela humana sekcija in prinesla pravo revolucijo v poznavanje človeškega telesa, njen protagonist pa je bil Andreas Vesalius (1514–1564). K novemu anatomskemu znanju je prispeval tudi Leonardo da Vinci (1452–1519). V tem času se je tudi začela temeljito spreminjati splošna medicina, saj je predvsem Paracelsus (1493–1541) vanjo vnesel zdravljenje s kemijskimi elementi. Kirurgija je prav tako potrebovala nove pristope, saj je strelno orožje popolnoma spremenilo bojne rane. Ambroise Paré (1510–1590) je bil vodilni reformator renesančne kirurgije. Med najtežjimi zalogaji takratne medicine so bile kužne bolezni, kjer pa se je zelo počasi začelo svetlikati spoznanje, da jih povzročajo drobni, očem nevidni povzročitelji. Za začetnika epidemiologije v svetu velja Italijan Girolamo Fracastoro (1478–1553), pri nas pa Marko Anton Plenčič (1705–1786). 

V 17. stoletju je bil odkrit mikroskop in so se vse bolj razvijale naravoslovne vede kot kemija, fizika, mehanika, kar je vse pomagalo razkrivati delovanje človeškega telesa, zato to dobo imenujemo stoletje fiziologije. Uveljavljala se je materialistična filozofija in z njo vse bolj racionalni pogledi na delovanje človeškega telesa. Z razumevanjem mehanističnega delovanja človeškega telesa – telo kot stroj –, je prišlo do silno pomembnega odkritja, da kri po telesu kroži. Veliki odkritelj je bil William Harvey (1578–1657). Kvantitativno medicino (iatrofiziko) je vpeljal znameniti Koprčan Santorio Santorio (1561–1636). Ta spoznanja so koristili tudi slovenski zdravniki kot Marko Gerbec (1658–1718) in Gregor Voglar – Carbonarius (1651–1717), ki je bil osebni zdravnik ruskega carja Petra Velikega. Odkritje mikroskopa je veliko prispevalo k spoznavanju mikrostrukture in razumevanju delovanja človeškega telesa, pripeljalo pa je tudi do nove vede – embriologije. Injekcijska igla sodi v isti čas, a je bila tehnično še težko uporabna. Odkritja novega sveta so prinesla tudi nova živila, poživila in tudi zdravila. Ob njih pa tudi nove bolezni, npr. sifilis, ki je postal pravi izziv za svoj čas in je temeljito spremenil družbene navade. Medicina je postopoma opuščala špekulacije in slepo vero v stare avtoritete . 

V 18. stoletju so se razvijale številne nove veje medicine, ki so vse bolj temeljile na patologiji in spoznavanju bolezni. Velike prelomnice prinese v medicino razsvetljenski čas, ko se v drugi polovici 18. stoletja v avstrijski monarhiji vpelje zdravstveno šolstvo s prvo babiško šolo pri nas leta 1753, pa prvimi bolnišnicami, v Ljubljani npr. leta 1786. Eden največjih dosežkov konca 17. stoletja pa je bila vpeljava vakcinacije proti črnim kozam, ki je kužnim boleznim postopoma še v predmikrobiološki eri začela striči peruti. Jennerjevo spoznanje (Edward Jenner, 1749–1823) iz 1798 je Vincenc Kern (1760–1829) prinesel med Slovence že leto za tem, variolizacijo pa so zdravniki izvajali še desetletja pred tem (npr. Ivan Muznik). Velike kariere so naredili še drugi slovenski zdravniki: Andreas Perlach (1490–1551), Karl Jurij Starovašnik (1748–1792), Janez Mihael Žagar (1732–1813) in številni drugi.

Prijave na brezplačno predavanje sprejememo na 01 24 12 506 ali prijava@mgml.si