Kje so emonski otroci?
V Atriju ZRC-ja SAZU-ja do četrtka poteka 14. Grošljev simpozij, letos z naslovom Pignora amoris: Otroci in otroštvo v antiki.
Letošnji Grošljev simpozij na temo otrok, pri rimskih piscih pogosto poimenovanih pignora amoris, jamstvo ljubezni.
Predavatelji na simpoziju obravnavajo materialne vire, denimo ohranjene igrače in predmete, ter status in vsakdanjik otrok, kot ju lahko danes rekonstruiramo iz materialnih in pisnih virov, pa tudi upodobitve otrok v leposlovju in likovni umetnosti, z otroki povezano podobje v antični misli in še številne druge plati.
V ospredju tudi otroci Emone
V sredo, 7. 6., se bodo sodelujoči na simpoziju osredotočili na otroke v Emoni in rimski Sloveniji ter na s tem povezano temo arheoloških najdb – otroških pokopov in spomenikov.
Simpozija se bo udeležila tudi dr. Bernarda Županek, muzejska svetnica iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki se bo v svojem prispevku, nastalem v soavtorstvu z dr. Tamaro Leskovar, spraševala, kako razložiti dejstvo, da je bilo doslej kljub visokim ocenam smrtnosti otrok v rimskem času (v prvem letu življenja naj bi bila smrtnost med 20 in 40%, deseto leto starosti naj bi dočakala samo polovica vseh rojenih otrok) na obsežnih grobiščih rimske Emone odkritih relativno malo otroških pokopov.
Razlogi za to so različni - od možnosti, da so otroke pokopali v ločene (in doslej še neodkrite) predele grobišča, do slabe ohranjenosti krhkih otroških kosti in nekoč manj natančnih metod izkopavanj.
Poleg tega je nekoč fizična antropologija lahko ocenjevala starost pokojnika le pri nesežganih posmrtnih ostankih, torej skeletnem načinu pokopa, ki je bil v Emoni prevladujoč od 3. stoletja naprej. Nove metode pa danes omogočajo boljše prepoznavanje in analizo sežganih posmrtnih ostankov.
