After a Bigger Splash (2025)
Smo morda opazili, da nam odteka voda...
Umetniško delo slovenskega slikarja Zmaga Lenárdiča v atriju Mestnega muzeja.
V medijski jeseni slavimo odsotnost. Iznajdba fotografije je razkrila, da ima slikarstvo tolikšen čar, ker se resničnost ne pojavi na platnu. Introdukcija filma nam je razkrila, da fotografija črpa njeno lepoto iz odsotnosti gibanja. Zvočni film je pokazal, da smo se nememu filmu čudili, ker ni dal od sebe nobenega zvoka. In barvni filmarji so bili vodilni možgani za estetiko ”film noir”. Zatem nam je televizija razjasnila, da so vse te filmske oblike črpale njihovo atraktivnost iz črnine med slikami. Zdaj pa nas HiVision uči, da nam je video-slika nudila nekaj, kar se trenutno izgublja: estetiko rasterskih linij. V kiberprostoru bo do nas prodrla zavest, da je bila moč vseh teh odcepljenih medijev v tem, da nas ni bilo najti na sliki. Simstim' bo nato pokazal, da je bil kiberprostor tako prijeten, ker se je nahajal izven našega živčevja. In ... ah, tako dalje, in tako dalje.” BILWET (= skupinski psevdonim)
In ... ja, od slavnih šestdesetih (Polaroid) do danes (CinemaScope) smo morda opazili, da nam odteka voda...
Zmago Lenárdič
BILWET-ov tekst o »medijski jeseni« sloni na privlačni, a zavajajoči ideji: da so mediji skozi zgodovino črpali svojo moč iz tistega, česar niso imeli. Slikarstvo iz odsotnosti realne fotografske natančnosti; fotografija iz odsotnosti gibanja; nemi film iz odsotnosti zvoka; črnobeli film iz odsotnosti barv; raster televizije iz odsotnosti visoke ločljivosti. Ta logika gradi romantičen mit, da lepoto ustvarja prazno mesto – manjkajoči košček, ki ga tehnologija ne more doseči.
Toda After a Bigger Splash Zmaga Lenárdiča nam pokaže, kako nevarno in prazno je to verovanje. V reinterpretaciji Hockneyjeve ikonične slike je trenutek spektakla – veliki pljusk, ki je v izvirniku zamrznjen – popolnoma izbrisan. Bazen je prazen, voda odtekla, figura potapljača nadomeščena s človekom, ki v praznem prostoru briše ploščice. Če bi bila BILWET-ova teza univerzalno resnična, bi morala prav ta odsotnost v gledalcu sprožiti vrhunec estetskega užitka. Pa ga ne. Namesto sublimnega manka dobimo občutek nelagodja, izpraznjenosti, celo ironije.
Lenárdičeva gesta razkriva, da odsotnost sama po sebi ni vir lepote. V najboljšem primeru je to prazna posoda, ki jo lahko napolni le pomen, ki ga prinese kontekst in naša lastna želja po smislu. Ko iz slike odstranimo odločilni trenutek, ne dobimo rafinirane estetike, ampak suho, hladno, demistificirano površino. »Odsotnost« tu ni več romantični manko, ampak prisotnost praznine – in ta je brutalno neposredna.
Hockneyjev originalni »Splash« je bil že sam komentar medijske slike šestdesetih: zamrznjen trenutek gibanja, ki ga nobena kamera ne more videti tako, kot ga vidi slikar – hibrid med resničnostjo in konstrukcijo. Lenárdič s svojim »After« odstrani še to konstrukcijo in pokaže, da praznina brez mita ne proizvaja lepote, ampak samo razkrije, da vsa nostalgija po »estetiki odsotnosti« temelji na napačni premisi.
Resnična moč medijev ni nikoli bila v tem, česar niso imeli, ampak v tem, kar so dodali realnosti – v materialni prisotnosti omejitev, v fizični teksturi filma, v zrnatosti slike, v šumu, v toploti barvne nestabilnosti, v nepopolni liniji rastra. To niso odsotnosti, ampak posebne prisotnosti, ki jih nove tehnologije ne izničijo, ampak zamenjajo z drugimi.
Lenárdičev After a Bigger Splash to razgalja z brezkompromisno jasnostjo: voda ni izginila v metaforo, ampak v realnost; bazen ni poln spomina, ampak praznine; in ko gledalec poskuša v tem najti »lepoto manka«, se sooči z neprijetno resnico – lepota se ni nikoli skrivala v odsotnosti, ampak v prisotnosti, ki smo jo šele kasneje začeli imenovati odsotnost.
»Odsotnost je le prisotnost, ki smo jo pozabili ljubiti.«
Adrian Searle
glavni umetnostni kritik pri The Guardian od leta 1996 in gostujoči profesor na Royal College of Art London.