Rimska cesta na vzhod

Italijanska arheologinja Sara Zanni z univerze v Bordeauxu je prav zdaj na svojem postdoktorskem raziskovanju rimske ceste od italijanskega Ogleja do Beograda v Srbiji. V stalni ekipi ima snemalca dokumentarnega filma o pohodu, priletnega italijanskega upokojenca, ki potuje z njo ljubiteljsko, ter svojega moža, ki ekipo na pešpoti spremlja z avtomobilom.

Pohodu, dolgem 794 kilometrov, ki bo trajal do 29. septembra, se etapno priključujejo različni posamezniki raznoterih namenov. Na četrti etapi Logatec−Ljubljana (dolgi 34 kilometrov), ki je potekala v torek, 5. septembra, se je Sari poleg njenega direktorja z bordojske univerze in dveh gospa iz Ajdovščine pridružila še ekipa petih pohodnic iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter labradorka Tita.

Omenjena pot teče po trasi nekdanje rimske ceste, ki je povezovala Rim z vzhodnimi konci imperija. Namen Sarinega tokratnega raziskovanje je rekonstruirati potek rimske ceste od Akvileje (Oglej) do Singiduna (Beograd) vzdolž reke Save, kartirati rimske ceste s pomočjo daljinskega zaznavanja in integriranih prostorskih tehnik ter razviti bazo prostorskih podatkov, ki bo dostopna na portalu AdriAtlas.

Mogoče se sliši učeno in skoraj nerazumljivo, a pot je bila prav prijetna. Tudi zaradi zgodb, ki smo si jih pohodniki izmenjali. Že kmalu po tem, ko smo zapustili zadnje hiše Logatca, smo se otovorjeni z ne pretežkimi nahrbtniki spomnili rimskih vojščakov, ki so hodili po teh poteh. Njihov položaj se je v rimski vojski močno spremenil po tako imenovanih Marijevih reformah, ki jih je leta 107 pr. n. š. uvedel rimski državnik in general Gaj Marij.

Najpomembnejša reforma je bila vključitev množice rimskih državljanov nižjih slojev v rimsko vojsko. Ker si ti revni državljani niso mogli privoščiti nakupa oklepa in orožja, jim je orožje priskrbela država. Druga morebiti manj znana noviteta Marijevih reform pa je zahtevala tudi zmanjševanje števila mul, ki so vojakom nosile opremo. Po reformah Gaja Marija so tako vojaki, ki so jim v šali rekli tudi »Marijeve mule«, morali sami nositi skoraj ves svoj tovor, ki je lahko znašal tudi do 20 oziroma 30 kilogramov.

Po tej poti so torej v rimskih časih hodili vojaki, trgovci, poštarji in cesarji. Pozneje so skozi stoletja dobro ohranjeno rimsko cesto za svojo vzeli tudi romarji na svojih popotovanjih z enega konca Evrope na drugega. O tem pričajo oznake prepoznavne Jakobove pokrovače, školjke, ki smo jih (poleg oznak za območje medveda) srečevali na celotni poti.

Sara Zanni je povedala, da so jo z ekipo na dosedanji poti v Sloveniji vedno lepo sprejeli in pogostili: v Logatcu so organizirali dobro obiskano predavanje s predstavitvijo projekta, zjutraj, pred odhodom, pa je zbrano ekipo pozdravil tudi logaški župan. Za na pot je poleg domačega primorskega »šalama« dobila tudi Jakobovo torto. Gre za tradicionalni posladek pohodnikov Jakobove poti, ki se konča v španski Composteli. Pohodnica, ki je torto spekla, nam je zaupala eno od različic recepta za Jakobovo torto, ki gre takole: 300 gramov mletih mandljev, 150-200 gramov sladkorja in 5 jajc zmešamo in v posodi za peko pečemo 25-30 minut pri 180 stopinjah Celzija.

Na poti, ki so jo za boljše delovanje imperija zgradili Rimljani, pozneje pa uporabljala tudi vsa druga ljudstva, si danes kot popotnik pogosto prijetno presenečen, kako ljubeznivo se ljudje odzovejo, ko vidijo skupino pešcev. Mnogi so polni vprašanj in drugi še bolj željni povedati vse, kar vedo o krajih, ki jih popotnik obišče. Romanje ali pohodništvo lahko tako postane način življenja.

Videti je, da ima Sara Zanni srečo, saj v pohodniških projektih združuje svojo strast do hoje in akademsko kariero. Kot je povedala, verjame, da bi bilo v svetu veliko več miru, sreče in ljubezni, če bi ljudje več in bolj množično potovali ... peš. Sama ima za seboj že stotine prehojenih kilometrov, aktivna je pri odkrivanju, kartiranju in populariziranju novih poti, ki jih prehodi sama ali v družbi, saj ima na svoji poti dovolj prostora za sopotnike.

vir: Kabinet čudes na delo.si