Ljubljana
MGML

Miklavžev sejem v Ljubljani

Muzejska svetnica iz kustodiata za urbano etnologijo Mojca Ferle o zgodovini miklavževanja v Ljubljani.

Sv. Miklavž je prvi med tremi dobrimi decembrskimi možmi. Nanj se prvič spomnimo ob jesenskih večerih, ko na nebu zažari rdeča zarja. Takrat pravimo, da »Miklavž piškote peče«. V ljubljanski okolici so nekdaj menili, da ima Miklavž pekarno v Mengšu.

Lect, 80. leta 20 stoletja hrani MGML
Lect, 80. leta 20 stoletja hrani MGML © Arhiv MGML

Nekdaj je nestrpno pričakovanje v dneh pred Miklavžem stopnjeval Miklavžev sejem. V glavnem mestu Kranjske, v Ljubljani, je v tiskanih virih omenjen že leta 1839 (Carniolia, 1839).

Miklavžev večerni semenj v Ljubljani je leta 1894 v reviji Dom in svet ilustriral Miljutin Zarnik. Iz gneče med stojnicami na Kongresnem trgu hiti mladi mož, v naročju drži večjo figuro parklja z vilami in Miklavževo šibo, pod desno roko pa drži zavoj in zapušča množico, ki se drenja med stojnicami. Podrobnosti so izrisane le na štantu, branjevka ponuja figure Miklavža, parkeljna, ter druge figurice, morda igrače. 

Miljutin Zarnik, Miklavžev večerni semenj v Ljubljani, 1894, dokumentacija MGML

Sicer so na stojnicah ponujali še suho sadje (jabolka, rožiče in južno sadje), orehe, lect, medenjake. Na sejmu je bilo moč kupiti tudi Miklavževe šibe, korobače v opomin porednim otrokom. Medeno pecivo, suho sadje, figure iz testa danes vse bolj izpodrivajo čokoladni Miklavži in parkeljni ter številne igrače. 

Lokacija sejma se je spreminjala, bil je na Glavnem trgu/Mestnem trgu, od Šuštarskega do Špitalskega mostu (danes Tromostovje oz. do Stritarjeve ul.). O Miklavževem sejmu poročajo Novice leta 1859, da je bila vsaj dva večera med »miklavževimi štanti« taka gneča, da se ni dalo iti po drugih opravilih, zaprti so bili dohodi do trgovin, zato pisec predlaga, da se sejem preseli na »navadno sejmišče«. To se ni zgodilo, pač pa je bil sejem že ob koncu 19. stoletja na Kongresnem trgu, kasneje tudi v parku Zvezda. V povojnih letih je socialistična oblast miklavževanje preganjala, pregnala ga je z ljubljanskih ulic, vendar se je skrito pred očmi javnosti obdržalo na domovih.

Miklavž se ponovno pojavi konec 80. let 20. stoletja (1989?), v vlogi parkeljna je nastopala Svetlana Makarovič. Miklavžev sejem v Ljubljani je bil ponovno oživljen leta 1991. Danes je vključen v sklop prireditev  December v Ljubljani od 3. do 6. 12. na Prešernovem trgu.

Miklavžev večer 

Od kdaj je razširjena navada, da otroci Miklavžu pišejo, ne vemo. Pišejo in rišejo mu svoje želje in pisma položijo na okensko polico, mizo. Pričakovanje in strah se stopnjuje, če pismo ne izgine še tisto noč…  V Mestnemu muzeju Ljubljana hranimo pisma Miklavžu napisana v okolici Ljubljane pred 100 leti.

Stisko in pomanjkanje prve svetovne vojne v Ljubljani je občutil tudi Miklavž, takole je zapisal Fran Milčinski v svoj Dnevnik:

5. dec., nedelja, 1915
Miklavž: letos nič lešnikov, fig, pomaranč, dateljev, niti rožičev. Po slaščičarnah vse pokupljeno.

2. dec., nedelja, 1917
Na Miklavževem sejmu keksi po 70h.

Ko se stemni se Miklavž odpravi na obhod in obdarovanje otrok. Na podeželju s svojim spremstvom še hodi od hiše do hiše. Miklavža v škofovski opravi spremljajo angeli v belih oblačilih in mu pomagajo pri obdarovanju. Nepogrešljivi spremljevalci Miklavža so tudi parkeljni. Oblečeni so v temna oblačila ali v kožuhe, z rogovi na glavi in z obveznim dolgim rdečim jezikom. Razgrajajo in rožljajo z verigami in preganjajo zlasti poredne otroke in dekleta.

Šega Miklavževih obhodov je danes zopet živa in je zlasti v mestih prerasla v družabno prireditev.

Med obema vojnama se je po Ljubljani vozil skupaj z angeli v kočiji z belimi konji, za njim so bili v kočijo vpreženi rjavci, ki so prevažali parkeljne, včasih jih je spremljal tudi sv. Anton. Premožnejše meščanske družine so lahko naročile obisk otrok na domu.

Za nočni obisk Miklavža so otroci in tudi odrasli nastavljali peharje, v mestih tudi krožnike, škornje, da je vanje nasul svoje darove. Nastavljanje je značilno tudi danes. Miklavževi darovi so bili nekdaj skromni. Jabolka, orehi, pa šiba, miklavževka, za poredne le šiba. Darovi so bili še suho sadje, fige, pomaranče, sladkarije, medenjaki, lect. V mestih tudi igrače. Med obema vojnama: fige, orehi, rožiči, pomaranče, čokolada, šolske potrebščine, topla oblačila (kape, nogavice, rokavice), šiba (zaokrožena in s pentljo). Težko pričakovano jutro je bilo namenjeno pregledovanju daril, miklavževine.

Miklavževanje

Med obema vojnama je organizacija miklavževanja postajala vse bolj domena društev. V Ljubljani je že leta 1894 Ljubljanski Sokol priredil Miklavžev večer v prostorih starega strelišča s sodelovanjem pevskega društva Ljubljana in vojaške godbe. Torej prireditev za odrasle? Stara šega je postala družabni dogodek in zabava. Med obema vojnama je miklavževanje prirejalo med drugim Telovadno kulturno društvo Atena za otroke svojih članic, s prireditvijo v Narodnem domu.

Miklavž s spremstvom angelov in parkeljnov v Narodnem domu, 20. leta 20. stoletja, dokumentacija MGML

Starši so pripravili darila in jih pred prireditvijo oddali Miklavžu. Izpričano je tudi miklavževanje v Drami z ogledom igre Revček Andrejček. Prirejali so tudi miklavževanja v Marijanišču, za revne otroke v Cukrarni.

Miklavž še vedno nastopa v svoji tradicionalni škofovski opravi in s tradicionalnim spremstvom (angeli, parkeljni). Rdeča barva je bolj povezana s parkeljni, danes Miklavža izrablja tudi trgovski marketing. Prirejajo se tudi Miklavževi plesi (Festivalna dvorana, plesne šole, Miklavževi (dobrodelni) koncerti ipd.).

Pozdrav od Krampusa

Za konec še zanimivost. Že od konca 19. stoletja je bilo v navadi  pošiljanje Miklavževih voščilnic. Take, s šaljivimi podobami parkeljna, so si pošiljali tudi odrasli. 

Dopisnica, Pozdrav od Krampusa, 1934, hrani MGML

Kdo pa je bil Sv. Miklavž?

Miklavž je bil škof v Miri (Mala Azija), umrl je leta 324. Časti ga tako katoliška, kot tudi pravoslavna cerkev, od 11. stoletja naprej. O svetniku sv. Nikolaju ali sv. Miklavžu, kot mu rečemo po domače, obstajajo številne legende. Najbolj poznana je tista o treh revnih sestrah, ki jim je Miklavž za doto podaril tri kepe zlata, zato je največkrat upodobljen kot škof s tremi zlatimi kepami ali jabolki. Je zavetnik čolnarjev, ribičev, splavarjev (nekoč je pomiril vihar na morju), mlinarjev, študentov (tri umorjene je obudil v življenje). Temu svetniku je posvečenih največ cerkva na Slovenskem. Je tudi zavetnik Ljubljanske nadškofije, posvečena mu je ljubljanska stolnica - Šenklavž. Goduje 6. decembra in njegov god je pravi otroški praznik. Otroci se ga veselijo kot dobrotnika – obdarovalca in ga nestrpno pričakujejo na večer pred njegovim godom, v noči s 5. na 6. december. Veljalo je, da obdaruje le pridne otroke, poredne pa prepusti njegovim spremljevalcem, parkeljnom. Praznik je bil sprva razširjen v samostanskih in župnijskih šolah, nato se je razširil na podeželje in se z raznimi spremembami ohranil do danes. Njegovi spremljevalci, našemljenci nimajo nič skupnega s čaščenjem sv. Miklavža. Njihov izvor povezujejo z duhovi prednikov in demoni rastÍ (poznani poganski divji zimski obhodi našemljencev). Cerkev je spretno povezala obe šegi, od tu ima Miklavž spremstvo hudobnih duhov, hudičev, parkeljnov, ki izvršujejo kazni nad neposlušnimi otroki. 

Objavljeno: 4. 12. 2019