O 'hripi', ki je leta 1929 razsajala po Ljubljani
Iz Digitalne knjižnice Slovenije smo si izposodili in prelistali izvod Slovenskega naroda iz dne 26.1.1929.
Selimo se na splet in v zasneženo Ljubljano izpred 91 let.
Po močno zasneženi Ljubljani, ki se je tisti konec januarja pripravljala na pustno rajanje, je razsajala gripa ("hripa").
Zunaj divjajo snežni meteži, po mestu pa razsaja hripa. Prodira v sleherno nišo in sleheni kot, nobenemu ne prizanaša. Lekarnarji so morali povečati zalogo aspirina, konzum citron se je podvojil. In tudi prodajalci medu se ne morejo pritoževati. Pa tisti, ki prodajajo "tavžentrožec" in razna domača zelišča. Saj jih bo še zmanjkalo.
A kdo bi se menil samo o hripi. Naj razsaja. Jo bo že minilo. Takega mnenja so smučarji in sploh vsi športniki, ki se požvižgajo na vse vremenske izpremembe, ki jim je malo mar, če kaže termometer 20 pod ničlo. Sicer se marsikaterega tudi prime influenca, ampak jo prestane kar stoje.
V nadaljevanju na strani 2 Slovenski narod še ironično doda "Kaj boste čepeli doma, Ljubljančani!" in hvali ljubljanske trgovce, ki so izložbe uredili za prihajajoče pustno rajanje.
Na strani 3 se v članku spominjajo še hripe iz leta 1889, kjer lahko preberemo zanimivo anekdoto o Cankarju:
L. 1890 je pritiskal zelo hud mraz, je pripovedoval invalid H. — star Cankarjev šolski prijatelj. Temperatura je znašala celo 27 stopinj pod ničlo. Istočasno je divjala po mestu hripa, ki je napadala posebno nas študente. S Cankarjem sva nekega jutra hitela v šolo. Jaz sem se ves tresel od mraza. Cankarju sem potožil, da me spreletava čuden mraz. Cankar, oblečen skromno kot reven dijaček, je sicer na zunaj kazal, da se mraza in hripe ne boji, ter me je začel zbadati. Prišla sva na »šuštarski most« . Dregnil me je v komolec ter mi svetoval: Če hočeš influenco odpraviti, kar jezik pritisni na tole železo. Radoveden, kaj bo, sem poslušal njegov nasvet. In prilepil se mi je jezik tako močno, da mi je nekaj kože ostalo na železu, ko sem z veliko težave jezik potegnil od železa. A Cankar je to šalo drago plačal. Planil sem nanj in ga nabunkal.
Na strani 6 časnik našteje še nekaj resnih nasvetov, kako se hripe obvarujemo (ne pljuvajmo po tleh, ne doma, ne na javnih prostorih, ne na cesti. Je pa uspeh boja proti hripi odvisen od sodelovanja vsega prebivalstva.) Ter med pismi bralcev, objavi mnenje nekoga, ki se je pritoževal, da dijaki simulirajo bolezenske znake in da so s tem celo dosegli zaprtje šole na Poljanah.
Vabljeni, da časnik izpred skoraj 100 let prelistate tudi sami. To je možno na tej povezavi.
