Ljubljana: mesto pomembne kulture, kjer pa še zmeraj raste tudi solata

Ana Schnabl se je za Kulturno prestolnico Evrope 2025 pogovarjala z Blažem Peršinom, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Intervju s spleta EKP2025 v celoti objavljamo tudi na tem mestu:

Pogovarjava se dan po tem, ko je vlada RS sprejela nov sveženj ukrepov v »boju« proti koronavirusu. Kaj ti pomenijo za (slovenske) muzeje in galerije? Obiskovalci verjetno muzeje in galerije trenutno doživijo drugače kot pred epidemijo? Kako?

Vpliv zaprtja kulturnih institucij je za Ljubljano in Slovenijo katastrofalen. Zavedati se moramo, da sta umetnost in kultura tisti dejavnosti, ki rezultatov ne kažeta takoj. Gre za najpomembnejšo podstat razumevanja, kdo in kaj smo. Kultura in z njo umetnost definirata naš odnos do prostora in časa, v katerem živimo. Pandemiji ne smemo dopustiti, da bi kulturo spravila na kolena. Odgovornost politike in odločevalcev je, da tega preprosto ne dopustijo. Za muzeje in galerije to, seveda, pomeni tudi transformacijo dela, našega stika z občinstvom. V času pandemije smo lansirali npr. projekt Korono v muzej, s katerim smo zaobjeli kritične trenutke naših življenj in nagovorili občinstvo, da prispeva v muzej predmete, fotografije, zgodbe o tem času. Zanimivo bo pogledati nazaj, kako so se vrtela oz. zastala naša življenja. To sposobnost imata v največji meri samo kultura in umetnost.

Koliko se »nova normalnost« vpleta v kandidaturo Ljubljane za Evropsko prestolnico kulture 2025?

Potek pandemije je situacijo spremenil v fundamentu. Kar naenkrat je Ljubljana, mesto, ki je imelo najbolj razvito kulturno ponudbo v Sloveniji, doživelo izrazit udarec. Naša kandidatura zato še trdneje stoji na temeljih solidarnosti, medsebojnega zaupanja. Vodstvo MOL to naše poslanstvo izjemno dobro razume, saj se že nekaj časa zaveda, da kultura ni potrošnja, ampak investicija v prihodnost. Upamo, da bo to spoznala tudi država.

Kandidatura Ljubljana za EPK 2025 zato sloni na ultimativni paradigmi, da kultura pomeni razvoj, orodje, ki služi povezovanju turizma, urbanega razvoja in gospodarstva ter socialne povezanosti. Skupaj s celotno regijo želimo ponuditi primer, da tudi, ko si močno ranjen, najdeš vzvode ponovnega razvoja in vzpona. Kaj je lahko tu pomembneje od solidarnosti?

Kot direktor MGML ste človek bogatih mednarodnih povezav, iz katerih lahko črpate dobre prakse. Vam je katera od tujih galerij ali muzejev v navdih?

Trendi razvoja se bliskovito menjajo, še pred nekaj časa tako opevana Barcelona je postala mesto, ki ga je masovni turizem dobro načel. Dobrih praks je kar nekaj, vse pa povezuje skupni imenovalec, odprtost, odsev družbe, v kateri deluje. Gre tudi za vlaganje v človeške resurse, izobraževanje, spoznanje, da omogočaš razvoj, ne pa ga zaviraš. Graditev sposobnosti, da nekaj lahko izvedeš. To pa stoji in pade na človeškem faktorju.

Idealna galerija in muzej razumeta prostor, v katerem delujeta in svoje zbirke in projekte razpreta v komunikaciji z občinstvom. Muzeji in galerije že dolgo niso več samo čuvarji preteklosti, to so naše katedrale znanja, izmenjave mnenj, lahko rečemo tudi reševalci konfliktov.

Kako pa lahko Ljubljana postane navdih drugih mestom?

(Smeh) Vprašanje za milijon dolarjev. Pa vendar, Ljubljana je mesto, ki izstopa po kvaliteti življenja. Pred časom sem spoznal Norvežana , ki je iskal mesto po meri človeka. Prepotoval je dobršen del sveta, delal primerjalne študije. Ljubljana je postala njegov novi dom. Ravno prav velika, blizu mediteranske nonšalance in alpskih vršacev ter zmesi srednjeevropske mentalitete in balkanske vihravosti. Mesto, kjer varnost nekaj pomeni in kjer daje zeleni prstan moment ekološke osveščenosti. Mogoče so prav to naši izraziti atributi, ki jih ne moreš najti nikjer drugje kot v Ljubljani. Prav zaradi tega je Ljubljana lahko tudi navdih drugim. Seveda ga moramo oplemeniti z razvojem našega mišljenja, manjka nam malo več svetovljanstva.

Eden ključnih stebrov ne le kandidature in projekta EPK 2025, ampak vizije Ljubljane kot the evropske prestolnice, je izgradnja galerije Cukrarna. Zakaj je izgradnja galerije nujna?

Cukrarna za prestolnico pomeni pomembno pridobitev, ki bo vzpostavila novo razumevanje pomena sodobne umetnosti v Ljubljani, Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Ljubljana večjega prostora za prirejanje likovnih razstav in sodobno umetnost nima. Ne bo šlo za muzejsko stavbo, ki hrani in predstavlja svoje zbirke, temveč za živ organizem, ki bo omogočal stik z aktualno domačo in tujo produkcijo ter pomembnimi sodobnimi umetniškimi praksami različnih medijev. Cukrarna bo omogočala stik in vpogled v relevantno produkcijo, ki bo razvnela duha in ponudila možnost razvoja. Cukrarna se bo mogoče celo oddaljila od klasičnega pojmovanja razstavišča oz. »Kunsthalle« in bo zavzela vlogo prizorišča.

Kaj pa Cukrarna pomeni za umetnike v mestu in onkraj njega?

Mednarodni pomen delovanja bo omogočal stik domače produkcije z relevantno tujo ustvarjalnostjo. Sloveniji manjka večji zamah, mogoče tudi malo več predrznosti. Poudarjanje zanimive majhnosti dostikrat pomeni tudi nezmožnost pogleda izza svojih okvirjev. Poskusimo biti kdaj tudi bolj pomembni, kot se zdimo sami sebi. Cukrarna bo tako možnost, da naša umetniška scena bolj zavzeto zavzame pomen, ki ji pripada.

Cukrarna leži ob Ljubljanici. Reka velja za »živo« dediščino, kar pomeni, da je prizorišče vedno novih in novih odkritij in arheoloških raziskav. Katere raziskave na reki potekajo trenutno?

Bogata arheološka dediščine porečja Ljubljanice je neusahljiv vir novih odkritij, spoznanj, kako bogata zgodovina je potekala na tem območju. Od najstarejšega kolesa na svetu do najdbe velike antične ladje in vzpostavitve Muzeja Ljubljanice na Vrhniki so arheologi in druge stroke nenehno v pogonu, da ta del dediščine poskušajo rešiti, obenem pa iščejo poudarke za atraktivne turistične presežke. Zanimanje svetovnih popotnikov in iskalcev butičnih arheoloških zanimivosti so postali trend novega, bolj poglobljenega nomada. Ljubljanica s svojimi arheološkimi presežki je nov moment ponudbe, ki je nima veliko evropskih regij.

Projekt EPK Ljubljana 2025 je zastavljen izrazito sodobno, a obenem na vsakem koraku misli, upošteva in rabi tudi ljubljansko dediščino, s Plečnikovimi »zbranimi deli« na čelu. Zakaj je preplet preteklega s sedanjim pomemben?

Poglejte, Plečnikov ustvarjalni kredo je bil vzpostavitev Ljubljane kot prestolnice, ki temelji na humani, skoraj renesančni viziji spoja človeka in njegovega urbanega okolja. Zakaj ne bi te vizije nadgradili? Seveda s sodobnimi poudarki. Dediščina najbolje živi takrat, ko je v funkciji, ko ima pričevalnost potencialov, ki jo obkrožajo. Ljubljana ni megapolis in tega se moramo zavedati, ne moremo se obnašati kot slon v trgovini s porcelanom, vsak poseg moramo premisliti, saj so njegove posledice daljnosežne. Prof. Koželj to dostikrat opisuje kot majhne korake k izvedbi širšega učinka. Učinek solidarnosti nujno vsebuje tudi vzvod vizije. Mislim, da kandidatura EPK 2025 zasleduje prav ta cilj, povezavo socialne integracije z močnim nabojem želje, vizije ustvarjati boljši jutri.