Nova doba prihaja! Industrija – delo − kapital

V zadnjih dveh stoletjih sta tudi na razvoj Ljubljane odločilno vplivala pojav in širjenje industrije. Industrijska revolucija je vpeljala novo obliko množične proizvodnje, ki je spreminjala podobo mesta, transporta in strukture družbe. Tako kot druga mesta v Evropi je tudi Ljubljana dobila industrijske objekte z visokimi dimniki, iz katerih se je neprestano valil gost dim. Dimniki so se vzdigovali nad cerkvene zvonove in s tem simbolično nakazovali modernizacijo družbe, v kateri sta znanje in tehnični napredek prevladovala nad tradicijo obrtne miselnosti.

Prvi parni stroj v Ljubljani, ki je predvsem na simbolni ravni označil začetek moderne industrije v Ljubljani, je začel proizvajati moč pare leta 1835 v Cukrarni ob Ljubljanici. V desetletjih, ki so sledila, je v mestu nastalo več tovarn, večinoma manjših, ki so zaposlovale po nekaj deset delavcev. Edina zares velika tovarna s kompleksom upravnih, proizvodnih in skladiščnih poslopij, ki je v Ljubljani nastala pred letom 1900, je bila tobačna tovarna. Zrasla je med Tržaško cesto in južno železnico po letu 1873 in je leta 1893 zaposlovala skoraj 2450 (večinoma) delavk. Med močnejšimi panogami industrije v Ljubljani sta bila livarstvo in strojegradnja, med večjimi tovrstnimi podjetji so bili obrati Gustava Tönniesa in takrat že stara livarna družine Samassa.

V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je v mestu nastalo več deset novih industrijskih podjetij, a le redka so dosegla več kot sto ali celo več sto zaposlenih. Med drugimi so bili takšni Saturnus, usnjarna Karla Pollaka, kemična tovarna v Mostah, družba Strojne tovarne in livarne ter tobačna tovarna. Največji problem industrije v Ljubljani v tem času je bilo pomanjkanje kapitala, zaradi česar so bile ljubljanske industrijske zgodbe omejene tako glede investiranja v obseg proizvodnje kot tudi glede razvoja. Z razraščanjem industrije se je povečevalo tudi število delavcev, ki so prihajali v mesto in iskali delo. Nekaterim je uspelo, da so si zagotovili sobo ali stanovanje v mestu, drugi, predvsem tisti najslabše plačani ali brezposelni, pa so postali prebivalci barakarskih naselij in drugih improviziranih bivališč. Posebej jih je prizadela velika gospodarska kriza v tridesetih letih, ki je skoraj do začetka druge svetovne vojne upočasnila rast industrijske proizvodnje v mestu.

Konec druge svetovne vojne in revolucija sta prinesla velike gospodarske in družbene spremembe. Nova politika, ki je izničila vpliv lastnikov kapitala z nacionalizacijo in drugimi ukrepi, je v prvi petletki (1947–1952) prednost dala industrializaciji in gradnji velikih industrijskih sistemov. Tako je v Ljubljani nastal tudi Litostroj, ki je zaposloval več tisoč ljudi in v prihodnjih desetletjih odločilno vplival na podobo severozahodnega dela mesta.

Ena od posebnosti socialističnega podjetja je bila univerzalnost, ki je temeljila na kolektivizmu organiziranja družbe. Ta podjetja so organizirala celotno življenje delavcev – od izobraževanja, rekreacije, zdravstva in kulture do razvedrila in počitnikovanja. To so bili tudi prvi deli socialističnega gospodarstva, ki so jih v novih razmerah – kriza v osemdesetih letih in nato procesi prestrukturiranja in privatizacije v devetdesetih letih 20. stoletja – ukinjali.

Po skoraj pol stoletja dolgem obdobju, ko je industrijski delavec pomenil ikono in osrednji objekt gospodarskega življenja, se je ta oblika gospodarske ureditve zrušila. Sledili so pretresi, povezani z zapiranjem tovarn, ki se niso mogle prilagoditi novim razmeram in preživeti na trgu. Ukinjene tovarne, kot so bile Tovarna dekorativnih tkanin, Rog, Pletenina, Avtomontaža in druge, so za seboj pustile izpraznjene prostore in množice brezposelnih delavcev. Politične odločitve glede urejanja razmer v industriji, ki so bile značilne za čas pred letom 1990, so se v določenem smislu ponovile ob poveličevanju t. i. nacionalnega interesa, ki je zaviral privatizacijo in tuje investicije. Prav tako so se tudi v Ljubljani odigrale nekatere zgodbe, ki so dobile oznako tajkunskih lastninjenj podjetij. A tako kot na drugih področjih življenja, kjer se staro umika novemu, so v Ljubljani nastale tudi nove uspešne zgodbe sodobne industrije, ki na podlagi tehnološkega znanja in inovativnosti sestavljajo ljubljansko zgodbo vstopa v četrto industrijsko revolucijo.

—dr. Blaž Vurnik

Nova doba prihaja! Industrija – delo − kapital

Visoki dimniki in gost dim so lahko tudi znanilci napredka in prihodnosti. Nova doba, ki je pred približno 200 leti sledila iznajdbi parnega stroja, je staro obrtno mentaliteto tudi v ...